Jezus in Skušnjavec
Blaž Lesnik
V božji besedi 1. postne nedelje srečamo Jezusa, ki se posti v puščavi. Tam ga skuša hudi duh, ki mu hoče odvzeti božjo identiteto, si pridobiti oblast nad njim in ga povleči v megalomanstvo. Jezus skušnjave premaga in ga napodi z besedami: "Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!"
UVODNA MOLITEV
Jezus, Božji Sin, ki si ohranil svoje sinovstvo z zvetobo Bogu, svojemu očetu. V tvoji zgodbi se učim prepoznavati in premagovati lastne skušnjave. Pomagaj mi, da bom s tem, ko služim Bogu, našel modrost in pogum živeti uravnovešeno življenje, ki edino lahko priča o tvoji slavi.
EVANGELIJ PO MATEJU, 4, 1-11Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.«
Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!«
Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Jezus mu je tedaj dejal: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!«
Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli.
LECTIO
V odlomku današnjega evangelija vidimo Jezusa, ki je po tem, ko ga je Janez Krstnik krstil, doživel razodetje Boga kot svojega očeta in občutil duha, ki se je nežno kot golob spustil nadenj. Občutek blaženosti ob besedah ljubezni in potrditve ne traja dolgo. Sveti Duh, ki se je spustil nad Jezusa, ga odpelje na veliko preizkušnjo. Podoba preizkušnje je puščava, kraj, kjer ni niti hrane niti vode, kjer ni mogoče potešiti najbolj osnovnih instinktov lakote in žeje. Puščava je mesto demonov in duhov, ki se skušajo polastiti tistega, ki se je znašel v njej.
Po štiridesetih dneh posta nagovori Jezusa Satan, vodja duhov, upornih Bogu, in skuša Jezusa pridobiti na sovjo stran. Njegova izkušnja je, da so ljudje, ki so v preizkušnji in pomanjkanju, pripravljeni zastaviti same sebe, zato postavi pod vprašaj Jezusovo identiteto. »Če si res Božji sin, potem Bog ne bo mogel drugače, kot da te reši trpljenja lakote. Reci temu kamnu, naj postane kruh!«
To je humano, toplo, pričakovano mišljenje za vsakogar; če prosiš Očeta za hrano, ti jo bo vendar dal! Jezus pa kljub ekstremni preizkušnji ne popusti in noče zakockati svoje identitete za košček kruha. Bolj kot kruh je pomembno to, da ohranim odnos s svojim očetom: človek naj ne živi samo od kruha, temveč od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.
Prva preizkušnja je bila huda. Jezus je uspel premagati naravni instinkt in tako ostal človek. Toda obstajajo še drugi načini, kako se lahko človek pogubi, tudi če je Božji Sin! Nemoč se lahko na videz poteši v megalomanstvu, v pretirani vlogi lastne volje glede reštive vsega, celo časti Boga. Iracionalno versko vedenje lahko reši mene in hkrati proslavi Boga. Satan pozna to človeško zablodo, ki vodi v blaznost in Jezusa v duhu odvede na vrh temlja. »Daj, naredi to blazno dejanje, in če si Božji Sin, se bo vse izšlo tako, kot upaš in predvidevaš. Bog te bo ohranil pri življenju in vsi, ki bodo priče temu čudežu, te bodo prepoznali kot Božjega Sina in bodo slavili Boga.« Jezus kljub ekstremnemu položaju, v katerem se je znašel, ohranja moč zdrave razsoje in srahospoštovanja do Boga. Hudiča enostavno in jasno odvrne s citatom iz Svetega Pisma »Ne skušaj Gospoda, Svojega Boga.«
Jezus je tako našel življenjsko sredino med skrajno nemočjo in versko grandioznostjo. Ostaja uravnovešen človek s tem, da ohranja realizem, katerega vir je Strah Božji oziroma pravi odnos do Boga.
Hudič pozna še en način, kako lahko človek zagotovo pogubi samega sebe. S tem, da se mu izroči oblast nad vsem. Popolna oblast nad vsem pomeni odpoved Bogu. Se pravi: »Če se odpoveš Bogu, se pridružiš meni, se pokloniš upornemu duhu in nič več te ne veže, da ne bi ves svet pripadal tebi.« To je tretja iluzija, namreč da odpoved Bogu pomeni svobodo. V resnici pomeni prepuščenost kaosu in vstop v svet popolne iluzije lastne vsemogočnosti. Jezus tudi tokrat zavrne hudiča in njegovo povabilo, da bi častil njegov oziroma lasten egoizem. »Gospoda, svojega Boga moli in samo njemu skluži!«
Podoba Jezusa, ki mu služijo angeli na koncu odlomka, pomeni njegovo celovitost, notranjo in zunanjo ubranost, ki nastopi ob premaganju skušnjav.
RAZMISLI
Kako se v življenju soočaš z lastnimi skušnjavami? Ali prepoznaš skušnjave, ki se ti vsiljujejo po instinktih, kot sta na primer lakota in spolnost?
Si že izkusil ali morda izkušaš, da so instinkti močnejši od tvoje volje? Instinkti so dobri, naravni in potrebni, toda če človeka povsem obvladajo, se začne izgubljati in se na koncu lahko popolnoma izgubi. Instikti ga popolnoma preplavijo, tako da izgubi sebe in začne služiti lažnemu bogu, ki ga Sv. Pavel imanuje Trebuh.
Naslednja skušnjava, s katero se v puščavi sooča Jezus, je megalomanstvo, ki se kaže v drugi skrajnosti, v neuravnovešenem samo-žrtvovanju. Z drugimi besedami, človek pohodi samega sebe za srečo nekoga drugega. Se zaznaš v tej skušnjavi?
Mar to res prinaša srečo in svobodo komurkoli?
Si morda preveč uslužen in ponižen in si si propravljen pljuniti v obraz, da bi s tem »pomagal« drugim? Tudi v tej, včasih v krščanstvu preveč navzoči skušnjavi, boš izgubil sebe, razumevanje in ljubezen drugih, ter vzpostavil zaupanje v lažnega, sadističnega Boga.
Se morda kdaj zaznavaš tudi v skušnjavi samozadostnosti in občutku, da ti ni mar ne dobro, ne zlo, v kolikor koristita le za dosego tvojih ciljev? Na primer: delam dobra dela, da bi mi to pomagalo pridobiti si ugled?
Se včasih zlažem, ker tako dosežem to, kar hočem?
Me drugi zanimajo le toliko, kolikor imam od njih korist?
To so samo nekatere značilnosti teh skušnjav, ki človeka končno pripeljejo v popolno osamljenost, čeprav se mu lahko klanja ves svet. Tak človek se ne zaveda, da služi lažnemu bogu, ki se imenuje egoizem.
