Dr. Andrej Fink o skupnem slovenskem prostoru

Slovenija | 29.03.2011, 08:17 Matjaž Merljak

Za mene je to vprašanje, za vse je to vprašanje retorično, torej, ali realnost ali utopija. Očitno sta ta dva pojma med seboj zelo povezana. Za mene je to vprašanje retorično in za mene ni dvoma, da je ta slovenski skupni prostor stvarnost. O tem nimam dvoma. Ta prostor kratko malo že eksistira, je že tam, samo prepoznati ga moramo. To vsebuje najprej, hoteti prepoznati ga, dojeti ga. Če namreč za nekaj ne veš, se ne moreš za to navdušiti, tudi ne moreš tega vzljubiti, o čemer je govoril, lepo povedal predgovornik.

Človek je po svoji naravi radoveden. Ko vidiš nekje neko lučko, ta lučka ti pokaže neko dimenzijo in za to lučko greš, če hočeš iti, potem se ti pa tam odprejo in zasvetijo reflektorji, ampak hoteti moraš iti za to malo stvarnostjo, ki se ti pokaže. Če nočeš iti v tisti smer, jasno ne bo nič.

Zakaj o tem govorim? Znano je celi slovenski javnosti doma in po svetu, da to eksistenca, vendar kako reagira povprečen slovenski državljan v Republiki Sloveniji pred to stvarnostjo, pred to diasporo - govorim predvsem o diaspori za nas, ki živimo, zunaj daleč, daleč geografsko. Vi vedno v Sloveniji govorite, v daljni Ameriki, v daljni južni, lepo prosim, sploh ni daljna. Pozabite na južni polobli daleč stran, mi smo tako blizu kot samo na tipko pritisneš po internetu pa si takoj v Sloveniji, jaz sem vsak dan v Sloveniji, z velikim veseljem.

Kot vemo, je diaspora grška beseda, ki pomeni razpršitev. Slovenci smo se iz različnih razlogov v zgodovini razpršili. Kako bi ob tem mogel kdo reči, da skupnega prostora ni. Zgolj sociološko ta prostor je, samo, kako je povezan? Danes nam komunikacijske možnosti dajejo neprimerno veliko več možnosti te komunikacije, kot pa je bilo očitno prej, ko smo resnično bili ločeni. Seveda, ločeni pa nismo bili samo, zaradi geografskih razdalj, ampak najhujše ločitve so bile druge narave, ki so pa tudi, hvala Bogu, premoščene vsaj v velikem delu, upam. Ta skupni prostor že dolgo eksistira, samo vedeti moramo zanj, potem pa, ko zanj vemo, ga moramo znati tudi videti in prepoznati. Znano je tisto, da je največji slepec tisti, ki ne mara videti. Zanimivo se mi zdi beseda, podobnost med besedami, vedeti in videti, mislim da je zelo povezana med seboj.

Slovenski prostor je otipljiva stvarnost. Menim pa, da se mora še matična Slovenija k temu prostoru odkriti. Zdi se mi, da je uradna Slovenija še vedno zaprta in se mi tudi zdi pa naj mi dokažejo, da ni tako, zdi se mi tudi, da se bojite odprtosti. Ne maram posploševati, mnogo je bilo že narejenega v veselje mislim, da vsem in vseh, ampak mislim pa, da je mnogo te zaprtosti, da je sem pa tja očitna neka bojazen pred to odprtostjo. Ob tem mi pride nekdo na misel tista beseda iz Svetega pisma, ko so privedli Kristusu gluhonemega in je Kristus rekel, efeta, odpri se in ga je ozdravil. Mislim da bi z neprimerno razdaljo od tistega, ki je to izrekel, tudi vsak izmed nas rekel, efeta, Slovenija odpri se. To bo tebe v dobro, ne samo tistim, ki živimo zunaj.

V Republiki Sloveniji so še vedo opazne neke mrene, neke tančice, neki filtri, ki ne dopuščajo odprtega in neposrednega pretoka in izmenjav. Te besede: mrena, tančica, filter govorijo o nečem krhkem, vendar so te mrene, te tančice, te filtri nekaj tako trdega in včasih neprebojnega in neodstranljivega, da je včasih to kar strašljivo. Če pretiravam, me boste popravili, ampak te mrene, ponavljam, niso zgolj mrene, zgolj tančice pa vendar nekaj neprebojnega včasih. Kaj hočem s tem povedati? Predsodki. Dokler bodo ti predsodki še navzoči, je skupni slovenski prostor nekaj zelo težkega in nekaj zelo težko uresničljivega. Ta prostor ne bo mogel zajadrati na odprto morje in zadihati s polnimi pljuči, to je dolžnost nas vseh in vsi pozdravljamo srečanja kot je to danes, da ob teh trenutkih razmišljamo in da na to opozarjamo tudi slovensko javnost, da se vendar ta slovenska javnost v Sloveniji osvesti in odprto gleda na ta živ in dejaveb pojav slovenske diaspore in slovenskega življenja po celem svetu.

Ko govorimo o slovenskem skupnem prostoru je očitno, da ne moremo mimo nekaterih skupnih vrednot. Brez tega je očitno, da skupni prostor ne bo tisto, kar vsi pričakujemo. Če ni nekega skupnega povezovalnega tkiva, potem je zelo težko govoriti o skupnih projektih. Ko govorim o tem mislim, recimo konkretno, na slovenski denar, s katerim na Republika Slovenija podpira. Z denarjem se lahko marsikoga na lahak način odpravi. Pač odrineš neko vsoto in s tem si, menda, opravil svojo dolžnost, na primer za Republiko Slovenijo dolžnost iz 5. člena Ustave, da skrbi za izseljence. Po vrhu tega še očitati ne moreš nič, češ, saj so dali, kaj bo še.

Mislim, da najprej pred tem so skupne vrednote. Tisto skupno, tisto povezovalno tkivo, neka ista valovna dolžina, vsaj v nekaterih skupnih splošnih slovenskih vrednotah. Potem pa zaradi tega pride denar, ja, ki je nujno potreben za podporo mnogim slovenskim projektom po svetu. Ampak ponavljam, denar nujno potreben, ampak kot posledica, ne kot prvi vzrok in prvo gibalo.

To so nekatere misli, ki sem jih hotel tukaj izpostaviti nekako neurejeno, pa vendar premišljene. Ne povem vsega, kar mislim, vedno pa mislim tisto, kar povem. Premislim tisto, kar povem.

Dr. Andrej Fink je omenjeno razmišljanje kot zastopnik Zedinjene Slovenije iz Argentine predstavil na 10. vseselovenskem srečanju v Državnem zboru (besedilo je iz magnetograma Državnega zbora).