Študenti na malem delu

| 09.03.2011, 14:45 Jože Bartolj

Pred leti sem spoznal dva izraelska računalniška inženirja in poslovneža. Ker smo se večkrat srečali, je beseda nanesla tudi na njuno osebno karierno pot. Posebej me je presenetilo, ko sta opisovala s kakšno vnemo sta se lotila študija po odsluženem triletnem vojaškem roku. Kljub triletni vojaščini, sta diplomirala prej kot to uspe povprečnemu diplomantu rednega študija na slovenskih univerzah.

Status ali naložba

Zgolj na osnovi osebnih poznanstev in posameznih stikov s študenti in mladimi strokovnjaki si upam tvegati trditev, da je v Sloveniji delež študentov za katere je študij na univerzi bolj status in obdobje, ki ga je potrebno nekako preživeti kot pa naložba v kariero nadpovprečno visok. Pozen zaključek študija in veliko število študirajočih na smereh, ki imajo slabe obete za delo v gospodarstvu potrjujejo to trditev.

V skrbi za svoje interese smo ljudje v povprečju racionalna bitja. Zakaj slovenski študent tako zelo stavi na kratkoročne koristi in zanemarja dolgoročne. Zato, ker ga celoten administrativni sistem spodbuja k temu. Skrb za socialni status študenta se je sprevrgla v oblikovanje interesne skupine v družbi, ki zase terja status od države vzdrževanih oseb. No povsem od rente ne morejo živeti, plačano pa imajo lahko zdravstveno zavarovanje in subvencionirano prehrano. Če želijo zaslužiti, so do določenega letnega zneska oproščeni davkov in prispevkov pod pogojem, da od svojega zaslužka odtegnejo provizijo za posredovanje dela študentskim servisom. Navedene ugodnosti niso socialna pravica, saj so jih deležni prav vsi študentje ne glede na svoj socialni status.

Neustrezen sistem spodbud

Še ena impresija, ki osvetljuje napačne spodbude, katerim je izpostavljena naša mladež:

V našem podjetju delajo pretežno mlajši delavci: inženirji, pravniki, nekaj pa je tudi takih, ki niso študirali ali zaključili študija na fakulteti. Nekateri ob delu še študirajo na lastne stroške. Na kosilo hodijo v katerega od ljubljanskih lokalov v bližini pisarn, če pa priganja delo, utegnejo pojesti kvečjemu sendvič iz avtomata na hodniku. V lokalih opazujem njihove vrstnike s statusom študenta. Obedujejo zdravo, kosilo s tremi hodi, za katerega plačajo tretjino manj kot mladi delavci za malico. Nikamor se jim ne mudi, pogosto še malo posedijo. Kdo bi jim zameril, naj uživajo svoj status dokler ga še lahko.

Ali kdo meni, da je potrebno spremeniti sistem spodbud? Delodajalci se pritožujejo nad prestarimi diplomanti s premalo znanja a hkrati zamolčijo, da jim ustreza, ker sedanji sistem zagotavlja visoko fleksibilnost za poceni delovno silo v storitvenih dejavnostih. Presenetljivo sedanji sistem podpirajo sindikati, čeprav študenti odžirajo delo predvsem nizko kvalificiranim delavcem v storitvenih dejavnostih. Satus quo ustreza tudi univerzam, saj bi študenti, ki bi na primer študirali s pomočjo najetega posojila, bili mnogo bolj naporni. Zahtevali bi namreč, da na univerzi pridobijo znanja, ki jim bodo pomagala, da odplačajo posojilo za študij.

Socialo naj rešujejo štipendije

Vsi ki imajo korist od sedanje ureditve študentskega dela se sklicujejo na skrb za socialni status študentov in izpostavljajo tiste iz družin z najnižjimi dohodki, ki se šolajo izven kraja bivališča svojih staršev. Davčno priviligiranje študentskega dela k temu ne prispeva kaj dosti. V letu 2009 je tako približno 15.000 študentov, katerih socialni status ustreza cenzusu, prejemalo državno štipendijo v povprečni višini 177 evrov mesečno. Če se izkaže, da so študentje v socialno slabšem položaju kot druge družbene skupine (upokojenci, brezposelni, invalidi….) potem je potrebno socialni položaj reševati s spremembo cenzusa ali s spremembo višine štipendije.

V privilegiran status študentov na trgu dela je dregnila Vlada. Kot je za to Vlado značilno, so se operacije malo delo lotili v upanju, da bodo skozi socialni dialog prepričali interesne skupine študentov, da se prostovoljno odrečejo koristim, ki jim jih ta sistem prinaša. Jasno je, da iz tega ne bo nič.

Ko razmišljam o prihajajočem referendumu kolebam o dveh možnostih. Razmišljam, da bi podprl Zakon o malem delu, ker je korak v pravo smer k normalizaciji trga dela. Po drugi strani pa morda ne bi bilo slabo tudi, če zakon o malem delu pade. Potem bi na naslednjih volitvah podprl stranko, ki bo uvedla sistem, ki bo dopustil da veliko in malo delajo vsi, študentje in neštudentje pod enakimi davčnimi pogoji.

Več komentarjev na Casnik.si