Pevci okteta Lipa in pevci Pustrovžeki pri koledovanju na predvečer svečnice
Preljuba mati svečenska
Slovenija
Oddajo iz cikla Pevci zapojte, godci zagod'te smo prepletali s svečniškimi kolednicami, ki smo jih posneli na terenu ob različnih srečanjih s pevci, nekaj smo jih našli na zgoščenkah Glasbeno narodopisnega inštituta, po gradivo pa smo se na predvečer svečnice odpravili tudi na Pohorje.
V katoliški cerkvi 2. februarja praznujemo praznik Jezusovega darovanja v templju, ki ga obhajamo 40 dni po božiču. V ljudski pobožnosti svečnica predstavlja zadnji spomin na Jezusovo otroštvo, sklep božične dobe, ko se pospravijo jaslice in nehajo peti božične pesmi. Praznik pa je dobil ime, ker na ta dan, po stari navadi, po cerkvah blagoslavljajo sveče.
Na svečnico je v cerkvenem bogoslužju spomin na Marijino »očiščevanje«, na dogodek, o katerem poroča evangelij. Po judovski postavi je morala vsaka mati 40. dan po rojstvu sina priti v tempelj in tam darovati, da je spet pridobila »obredno čistost«, ki jo je bila s porodom izgubila. Če je dobila sina, je bila obredno nečista sedem dni, če je rodila hčer pa štirinajst. Svečnica je dan, ko sta Marija in Jožef odnesla novorojenega sina v tempelj v Jeruzalem in se zahvalila Bogu. Ko jih je Simeon videl, je vedel, da je ta otrok mesija, na katerega Izrael in svet čakata. Vzel je otroka v naročje, se zahvalil Bogu in naznanil, da bo otrok luč celotnemu svetu.
Svojevrstna šega, povezana s svečnico, tako imenovana svečarija, izdelovanje sveč za cerkvene in domače potrebe, je bila živa pred drugo svetovno vojno in se je razlikovala od obrtnega svečarstva. Sveče so postavili na posebno ogrodje, imenovano stavnica in jih 2. februarja darovali med mašo. Na svečnico še danes v cérkvah blagoslavljajo sveče za cerkveno svečavo in tiste, ki jih verniki prinesejo k blagoslovu za svoje potrebe; te so navadno prižigali ob krstu, hudi uri, ob umirajočem…
Po vsebini se svečniške kolednice naslanjajo bodisi na evangelijsko poročilo o Marijinem darovanju v templju in srečanju s Simeonom, ali modrujejo o pomenu in uporabi sveč v življenju ali častijo »Marijo svečansko«, nekatere pa vsebujejo še darovanjske kitice, kakršne poznamo iz novoletnih kolednic. Po slogu besedila zaostajajo za drugimi ljudskimi kolednicami in tudi koledniški obrazec je dostikrat okrnjen.
Na svečnico so bili ponekod na Slovenskem v navadi tudi koledniški obhodi. Viri poročajo, da svečniško koledovanje ni zelo staro in bi naj bilo mlajše od trikraljevskega. Kdaj naj bi nastalo, ne vemo, ker so najstarejša poročila o tem šele iz sredine 19. stoletja. Razširjeno je bi bilo na Štajerskem, Dolenjskem in v Podjuni na Koroškem. Sprva so koledovali samo moški, kasneje pa so jih začele nadomeščati tudi ženske.
Marsikje so zaradi drugačnega načina življenja, zlasti po drugi svetovni vojni, obredne pesmi v svoji prvotni vlogi, kot sestavni dele šege, zamrle. Ker so se pesmi v spominih pevcev ohranile, so šege povezane z njimi, na novo obudili. Na obronkih Pohorja, na večer pred svečnico v domačem kraju in okoliških vaseh koledujejo od hiše do hiše in s seboj nosijo miniaturno kapelico, pevci iz Vitanja, mladi pevci s Keblja in še ena skupina kolednikov, člani okteta Lipa in pevci Pustrovžeki (Miha Fridrih, Rudi Fridrih, Marjan Fridrih, Miro Strnad, Lazar Strnad, Stanko Smogavc, Primož Smogavc, Rado Smogavc, Štefan Leskovar, Jože Kočnik). Slednje sem, na večer pred svečnico, spremljala del poti v kraju Podgrad na Pohorju. Tudi pevke s Tinja so dolga leta, dokler jim je zdravje služilo, koledovale na predvečer gospodovega razglašenja.
Njihove svečniške kolednice smo slišali v prvi februarski oddaji. Pa še dve s Koroške, s pesmijo so se oglasile še pevke z Destrnika, pevke z Osluševcev, pevke iz Lipovec iz Prekmurja, pevke Folklornega društva Lancova vas, pevke iz Ložnice pri Makolah ter Malčka Jelen in Lojzka Jezernik iz Šentilja pri Velenju.
