VIDEO: Benedikt XVI. sprejel libanonskega predsednika
Papež in Sveti sedež Marta Jerebič
Papež Benedikt XVI. je danes v avdienco sprejel libanonskega predsednika Michela Suleimana, pripadnika maronitskih katoličanov, ki jim po ustavi pripada položaj libanonskega predsednika.
Suleiman se v Vatikanu mudi skupaj z ekipo ministrov različne verske pripadnosti. Prav sožitje med različnimi verskimi skupnostmi v Libanonu je bila ena od tem pogovorov s papežem, ki je zato državo označil za zgled ne samo za tamkajšnje območje, ampak cel svet.
Libanon zaradi prisotnosti različnih krščanskih in muslimanskih skupnosti predstavlja sporočilo svobode in spoštljivega sobivanja ne samo za tamkajšnje območje, ampak cel svet. Sogovorniki - libanonski predsednik se je pogovarjal tudi z državnim tajnikom in tajnikom za odnose z državami – so poudarili nujnost prizadevanja civilnih in verskih oblasti za vzgojo za mir in spravo. Izrazili so upanje, da bo oblikovanje nove vlade spodbudilo stabilnost države, ki se sooča s pomembnimi notranjimi in mednarodnimi izzivi. Med drugim so govorili tudi o razmerah na Bližnjem vzhodu, zlasti o aktualnem dogajanju v arabskih državah. Poudarili so nujnost rešitve konfliktov v arabskih državah.
Pozornost so namenili še položaju kristjanov na tem območju in njihovem prispevku za dobrobit celotne družbe.
Naj omenimo še to, da so se predsednik in ministrska ekipa ter maronitski patriarh včeraj pred splošno avdienco udeležili blagoslovitve kipa sv. Marona, ustanovitelja maronitov - katoličanov vzhodnega obreda. Gre za eno izmed pomembnih verskih skupin v Libanonu, ki jim po ustavi pripada položaj libanonskega predsednika.
Sv. Maron je živel med 4. in 5. stoletjem in se po posvetitvi v duhovnika odločil za puščavniško življenje ter se umaknil v gorovje Tauro v današnji Turčiji. Zaradi svojega načina življenja in mnogih fizičnih in duhovnih ozdravitev je imel mnogo privržencev, s katerimi je v okrilju katoliške Cerkve osnoval prvo maronitsko Cerkev sui iuris. Maronitska Cerkev, ki je od vsega začetka bila v občestvu z Rimom, je danes prisotna v Libanonu, Siriji, Egiptu, Sveti deželi in v državah v diaspori. O sv. Maronu je malo znanega. Mnogo že pove pismo Janeza Krizostoma, ki ga je sirskemu menihu pisal okrog leta 405, mu v njem izrazil svojo naklonjenost in ga prosil za molitev. O sv. Maronu piše tudi škof Teodor, ki v svojo knjigo o zgodovini vere, nastala je v 5. stoletju, vključi tudi Maronejev življenjepis. Svetnik bi naj umrl okrog leta 410 in bil pokopan v kraju Brad, kjer je bila nato sezidana velika cerkev. Njegovo telo so nato prenesli v kraj Apamea v današnji Siriji in ga hranili v znamenitem samostani Beit-Maron. V 7. stoletju je zaradi preganjanj maronitska Cerkev zbežala v Libanon ter sedež patriarhata postavila v kraju Bkerké, kjer so relikvije sv. Marona hranili do leta 1130. Nato jih je opat iz Sassoviva, današnji Foligno v Italiji, prenesel v svojo opatijo, od tu pa so leta 1940 relikvije prenesli v katedralo sv. Felicijana v Folignu, kjer se nahajajo še danes. Leta 2000 je takratni folignjski škof Arduino Bertoldo del relikvij vrnil maronitskemu patriarhu v Antiohiji, kard. Nasrallahu Sfeirju.
Kip sv. Marona, ki ga je včeraj blagoslovil Benedikt XVI., je po naročilu maronitske katoliške Cerkve naredil španski kipar Marco Augusto Duenas. Kip je visok dobrih pet metrov in upodablja svetnika, ki z levo roko svetu ponuja majhno maronitsko cerkev; na sebi ima dolgo štolo s sirskim napisom, v desni roki pa škofovsko palico.
