Santos Abril y Castello imenovan za namestnika kamerlenga
Cerkev na Slovenskem Marta Jerebič
Papež Benedikt XVI. je nekdanjega apostolskega nuncija v Sloveniji Santosa Abrila y Castellója imenoval za namestnika kamerlenga svete rimske Cerkve, in sicer za obdobje treh let. Sedanji kamerleng je od leta 2007 kardinal Tarcisio Bertone, ki sicer opravlja službo vatikanskega državnega tajnika.
Življenjepis mons. Santosa Abrila y Castellója
Mons. Santos Abril y Castelló je službo apostolskega nuncija v Sloveniji zaključil v začetku letošnjega leta, opravljal pa jo je od leta 2003. Rodil se je 21. septembra 1935 v Alfambri v Španiji. V duhovnika je bil posvečen 19. marca 1960. Končal je študij družbenih ved in cerkvenega prava. Po študiju na papeški cerkveni akademiji je leta 1967 vstopil v diplomatsko službo Svetega sedeža. Služboval je na nunciaturah v Pakistanu, Turčiji in v Državnem tajništvu v Vatikanu. Šestnajstega junija 1985 je bil posvečen v nadškofa, 19. aprila 1985 je bil imenovan za apostolskega nuncija v Boliviji, 2. oktobra 1989 pa za pronuncija v Kamerunu, Gabonu in Ekvatorialni Gvineji. 24. februarja 1996 je postal apostolski nuncij v Jugoslaviji, kjer je ostal štiri leta. 4. marca 2000 je bil imenovan za apostolskega nuncija v Argentini.
Vloga kamerlenga
Kardinalu kamerlengu so v času izpraznitve Apostolskega sedeža zaupane posebne naloge. Takoj, ko je sporočena novica o papeževi smrti, kamerleng v navzočnosti papeškega liturgičnega ceremonierja ter prelatov duhovnikov, tajnika in kanclerja camere apostolicae uradno ugotovi papeževo smrt, o čemer se izda avtentični dokument. Je tudi tisti, ki nato zapečati papeževo stanovanje. Kardinal kamerleng novico o smrti papeža sporoči kardinalu generalnemu vikarju mesta Rim, ki o tem obvesti rimsko javnost. Prav tako poskrbi za vse, kar zadeva papežev pogreb, razen če je papež v času svojega življenja določil drugače. Poskrbi za zaščito pravic apostolskega sedeža in njegovo upravljanje. Njegova naloga je, da v času izpraznjenega sedeža upravlja dobrine in premoženje Svetega sedeža s pomočjo Posebnega zbora kardinalov, če gre za manjše stvari, v primeru pomembnejših odločitev pa s pomočjo Splošnega zbora kardinalov.
