Video: Janez Pavel II. bo za blaženega razlašen 1. maja

Papež Janez Pavel II. je bil 264. papež oziroma 263. naslednik apostola Petra v vesoljni Cerkvi. Karol Jozef Wojtyla, ki je bil za papeža izvoljen 16. oktobra 1978, se je rodil 18. maja 1920, v Wadowicah, ki so od mesta Krakov na Poljskem oddaljene približno 50 kilometrov. Bil je drugi od dveh sinov Karola Wojtyle in Emilie Kaczorowske, ki je umrla leta 1929. Njegov starejši brat Edmund, po poklicu zdravnik, je umrl leta 1932, njegov oče, vojaški podčastnik, pa leta 1941.

Pri 9. letih je prejel prvo sveto obhajilo, pri 18. pa zakrament svete birme. Po zaključeni srednji šoli Marcin Wadowita v Wadowicah se je leta 1938 vpisal na jagelonsko univerzo v Krakovu.

Ko so nemške okupacijske sile univerzo leta 1939 zaprle, se je za obdobje štirih let zaposlil. Najprej je delal v kamnolomu, nato pa v kemični tovarni Solvay, s čimer si je zaslužil sredstva za preživljanje, obenem pa se je na ta način izognil deportaciji v Nemčijo. Leta 1942 je v sebi prepoznal klic v duhovniški stan, zato je začel obiskovati predavanja v skrivnem bogoslovnem semenišču v Krakovu, ki ga je vodil nadškof kardinal Adam Sapieha. V tistem času je bil tudi med pobudniki Rapsodijskega gledališča, ki je deloval na skrivaj. Po končani vojni je študij do duhovniškega posvečenja, ki ga je prejel 1. novembra 1946 v Krakovu, nadaljeval v bogoslovnem semenišču in na teološki fakulteti jagelonske univerze. Kardinal Sapieha je mladega duhovnika Wojtylo poslal na študij v Rim, kjer je leta 1948 opravil doktorat iz teologije na temo vere v delih sv. Janeza od Križa. V študijskih letih je med počitnicami opravljal dušnopastirsko delo med poljskimi izseljenci v Rimu in med begunci v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem.

Po končanem študiju se je leta 1948 vrnil na Poljsko, kjer je deloval kot kaplan v župniji Niegovič blizu Krakova, nato pa v župniji sv. Florijana v samem mestu. Do leta 1951 je bil univerzitetni kaplan in tedaj se je znova lotil filozofskega in teološkega študija. Leta 1953 je na katoliški univerzi v Lublinu predstavil tezo o možnosti utemeljitve krščanske etike na etiki Maxa Schelerja. Pozneje je postal profesor moralne teologije in etike v krakovskem semenišču in na teološki fakulteti v Lublinu.

Dne 4. julija 1958 ga je papež Pij XII. (1939–1958) imenoval za pomožnega krakovskega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 28. septembra 1958 v wawelski katedrali po rokah nadškofa Eugeniusza Baziaka. Dne 13. januarja 1964 je bil imenoval za krakovskega nadškofa, papež Pavel VI. (1963–1978) pa ga je 26. junija 1967 imenoval za kardinala. Kot krakovski pomožni škof in nadškof je sodeloval na drugem vatikanskem koncilu (cerkvenem zboru), kjer je veliko prispeval k dokončnemu oblikovanju Pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu. Kardinal Wojtyla se je udeležil tudi petih zasedanj škofovske sinode, ki so potekali pred njegovo izvolitvijo.

Od začetka papeževanja je opravil 146 pastoralnih obiskov v Italiji, kot rimski škof pa je obiskal 317 od 333 župnij na ozemlju rimske škofije. Izven Italije je na mednarodne pastoralne obiske, ki so izraz pastoralne skrbi Petrovega naslednika, potoval 104-krat. V tujino, v Lurd v Franciji, je zadnjič poromal 14. in 15. avgusta 2004, ko je tam sklenil slovesnosti ob 150. obletnici razglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. Zadnje apostolsko potovanje na ozemlju Italije, katere primas je rimski škof, je opravil 5. septembra 2004, v Loreto, kjer je za blažena razglasil dva člana Katoliške akcije.

Papež je dvakrat obiskal tudi Slovenijo: prvič od 17. do 19. maja 1996, ko je obiskal vse tri škofije in se je z verniki srečal v Stožicah v Ljubljani, v Postojni in v Mariboru, drugič pa 19. septembra 1999, ko je v Mariboru za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška.

Med glavne dokumente, ki so izšli v času njegovega papeževanja, sodi štirinajst okrožnic, petnajst apostolskih spodbud, enajst apostolskih konstitucij in štiriinštirideset apostolskih pisem. Janez Pavel II. je napisal tudi pet knjig: Prestopiti prag upanja (1994), Dar in skrivnost: ob 50. obletnici mojega duhovništva (1996), Rimski triptih (2003), »Vstanite, pojdimo!« (2004) in Spomin in identiteta (2005).

Sveti oče je razglasil 1.345 blaženih in 483 svetnikov, skupno torej 1828 oseb, ki so dosegle čast oltarja. Vodil je devet konzistorijev, na katerih je imenoval 231 kardinalov, imenovanja enega kardinala pa ostaja in pectore. Vodil je šest plenarnih zasedanj kardinalskega kolegija. Od leta 1978 dalje je sklical petnajst zasedanj škofovske sinode: šest rednih splošnih zasedanj (1980, 1983, 1987, 1990, 1994, 2001), eno izredno splošno zasedanje (1985) in osem posebnih zasedanj (1980, 1991, 1994, 1995, 1997, 1998 in 1999).

Noben papež v zgodovini se doslej še ni srečal s tako velikim številom ljudi kot Janez Pavel II. Na več kot 1160. splošnih avdiencah, ki jih je imel ob sredah, se je srečal s približno 17,6 milijonov vernikov. Potrebno je prišteti še posebne avdience in maše, ki se jih je samo v jubilejnem letu 2000 udeležilo več kot osem milijonov romarjev. Na milijone vernikov je nagovoril na pastoralnih obiskih v Italiji in po svetu. Rekordno število beležijo tudi avdience za politične voditelje. Opravil je 38 uradnih obiskov, imel 737 avdienc ali srečanj s predsedniki držav ter 245 avdienc s predsedniki vlad.

Papež Janez Pavel II. je umrl je v soboto, 2. aprila 2005, ob 21.37, v apostolski palači v Vatikanu. V oporoki, ki so jo kardinali posredovali javnosti, je med drugim zapisal: »Izražam svoje najgloblje zaupanje, da mi je Gospod pri vsej moji šibkosti naklonil vso potrebno milost, da bi bil po Njegovi volji kos vsem nalogam, izkušnjam in trpljenju, kakršnega bo blagovolil zahtevati od svojega služabnika v toku njegovega življenja. Prav tako zaupam, da ne bo dopustil, da bi se kdaj s kakšnim svojim ravnanjem: z besedami, dejanji ali zanemarjanjem opravíl lahko izneveril svojim dolžnostim na sveti Petrovi stolici.«

Pogrebna sv. maša za pokojnega papeža je bila v petek, 8. aprila 2005, ob 10. uri, na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Daroval jo je kardinal dekan kardinalskega zbora Joseph Ratzinger, ki je v pridigi podal razmišljanje o duhovnosti, ki je oblikovala papeževanje Janeza Pavla II. Izhodišče je bil eden pomensko najbolj strnjenih stavkov v Svetem pismu, namreč poziv, ki ga je vstali Gospod namenil apostolu Petru: »Hodi za menoj!«

Slovo od pokojnega papeža pred baziliko sv. Petra, ki je po obredniku katoliške Cerkve na koncu maše zadušnice, je vodil papežev vikar za rimsko škofijo, kardinal Camillo Ruini. Zadnji del obreda, ki je potekal ob odprtem grobu v kripti bazilike sv. Petra, je opravil kardinal kamerleng Eduardo Martinez Somalo. Papeža so ob navzočnosti sorodnikov in najožjih sodelavcev pokopali v grobnico, v kateri je do nedavnega počival papež Janez XXIII. (1958–1963).

Pogrebne slovesne maše se je udeležilo 194 državnih delegacij. Trinajst delegacij je zastopalo mednarodne organizacije. 33 delegacij so poslale krščanske Cerkve, med katerimi so tako imenovane predkalcedonske in pravoslavne Cerkve. Protestantske skupnosti je predstavljalo 9 delegacij. Razne judovske skupnosti in organizacije po svetu je predstavljalo 19 osebnosti. Muslimani so poslali 11 delegacij, ki so predstavljale državne in mednarodne islamske skupnosti. 4 delegacije so zastopale večje budistične skupnosti, po ena pa šikhe in hindujce. Tri delegacije pa so predstavljale nekrščanske mednarodne organizacije za medverski dialog. Pri tem niso vštete delegacije katoliških vzhodnih Cerkva in delegacije škofovskih konferenc, ki so jih zastopali številni nadškofje in škofje.

Iz Slovenije so se pogreba udeležile tri delegacije: delegacija Slovenske škofovske konference (SŠK), državna delegacija, ki jo je vodil državni predsednik dr. Janez Drnovšek in delegacija OVSE, ki jo je vodil dr. Dimitrij Rupel. V imenu SŠK so bili navzoči msgr. Franc Kramberger, mariborski škof in predsednik SŠK, msgr. Alojz Uran, ljubljanski nadškof in metropolit ter msgr. Metod Pirih, koprski škof. Pogreba so se udeležili tudi najvišji predstavniki države: predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek, predsednik vlade Janez Janša in minister za okolje in prostor RS Janez Podobnik.