Sudanski škofje opozarjajo na vračanje južnih Sudancev in možno humanitarno katastrofo
Cerkev po svetu Marta Jerebič
Sudanski škofje v teh dneh opozarjajo na možnost humanitarne katastrofe, saj se na tisoče ljudi s severa države vrača na jug, ki pa nima zadostne infrastrukture niti za prebivalstvo, ki že živi na jugu.
Referendum za neodvisnost južnega Sudana v glavnem poteka mirno. To je za vatikansko agencijo Fides povedal tiskovni predstavnik združenja škofovskih konferenc južne Afrike. Delegacija tega združenja, ki jo vodi nadškof v Durbanu, je namreč del opazovalne misije, ki nadzoruje referendum.
Cerkev in drugi mednarodni opazovalci so si enotni. Referendum lahko preganjanim prebivalcem na jugu Sudana prinese mir in svobodo. Utegne pa povzročiti tudi val priseljencev, na katere oblasti niso pripravljene, ali celo znova začeti spor na območju, na katerem je bilo v dveh državljanskih vojnah med letoma 1955 in 2005 ubitih 2 in pol milijona ljudi. Katoliška Cerkev je v južnem Sudanu pomembna prvina družbe, ki ji ljudje zaupajo. Cerkveni voditelji si močno prizadevajo za ohranitev miru med severnimi in južnimi območji. Cerkev je bila pred referendumom pobudnica za več srečanj z vlado južnega Sudana, na katerih so se pogovarjali o oskrbi z vodo in elektriko, etničnih nemirih, uporniških gibanjih, korupciji in načinu vladanja.
Škof Macram Max Gassis iz El Obeida, ki leži v osrednjem južnem Sudanu in obsega tudi pokrajino Darfur, opozarja, da po referendumu lahko pride do humanitarne katastrofe na jugu in pravega preganjanja kristjanov na severu. Na jug Sudana se namreč vrača na tisoče južnih Sudancev, s seboj nimajo nič, na kraju, kjer jih tovornjaki odložijo, pa najdejo infrastrukturo, ki ne zadošča niti za prebivalstvo, ki že živi na jugu Sudana. Na območju Kartuma, prestolnice združenega Sudana, živi okrog 4 milijone južnih Sudancev, ki bi se lahko vrnili na jug. Humanitarna katastrofa bi bila v tem primeru neizbežna.
Mirovni sporazum iz leta 2005 je namreč predvidel 5-letno časovno obdobje pred referendumom za neodvisnost prav zato, da bi dali vladi v Kartumu čas za spodbujanje edinosti. Zgodilo pa se je prav nasprotno. Kartum ni sprejel politike, ki bi priznavala versko raznolikost prebivalcev, ampak je vztrajal pri uveljavljanju šeriatskega prava, ki ga je leta 1983 vzpostavil takratni sudanski predsednik Gaafar Nimeiry.
Od 43 milijonov prebivalcev je 70 odstotkov sunitskih muslimanov. Kristjanov je 5 odstotkov, v glavnem pa živijo na jugu države in prestolnici Kartumu. Škof Gassis zato opozarja, da bi lahko neodvisnost južnega Sudana pomenila opustošenje za katolištvo na severu te nove države. Če se Sudan razdeli na krščanski in animistični jug in večinsko muslimanski sever, bodo katoličani in kopti, ki bodo ostali na severu, izločeni. Sistem, v katerem vlada šeriatsko pravo v najstrožjem pomenu, jih lahko po škofovih besedah poniža, da bodo drugorazredni državljani, ali, kar je še slabše, da postanejo žrtev pravega preganjanja.
Agencija Fides je objavila tudi navedbe političnih analitikov, da utegne samostojnost Južnega Sudana odpreti Pandorino skrinjico podobnih referendumov po preostali Afriki, kjer se prav tako spopadajo z vojno in zatiranjem. Največja nevarnost v takih primerih pa je izkoriščanje religije v podporo projektov za samostojnost.
