Pevci z Gornjega Senika v Porabju
Kak lejpa je senička fara
Slovenija
Pesem na poseben način utrjuje zavest o kulturnih vrednotah naroda, zlasti, če le ta živi izven meja svoje matične domovine. S to zavestjo ohranjajo pesemsko izročilo svojih prednikov pevci, ki prihajajo iz najzahodnejšega kraja na Madžarskem in največje slovenski vasi v Porabju, z Gornjega Senika. Porabska ljudska pesem je odmevala v sobotni oddaji Pevci zapojte, godci zagod'te.
Gornji Senik je naselje v slovenskem Porabju v občini Monošter na Madžarskem. Pravzaprav je to najzahodnejši kraj na Madžarskem in največja slovenska vas v Porabju. Nahaja se v trikotniku med slovensko, avstrijsko in madžarsko državno mejo in je 2,5 km oddaljen od mejnega prehoda Martinje. Kraj z 90 odstotnim slovenskim prebivalstvom je sedež državne slovenske samouprave. V listinah se prvič omenja leta 1378. V preteklosti je madžarski kralj Bela III. v Monoštru ustanovil cistercijansko opatijo. Na njenih pristavah so nato ustanovili naselja, ki so se v Porabju ohranila do danes. Med njimi tudi Gornji Senik.
V kraju imajo vrtec, dvojezično šolo, pošto, dve trgovini in cerkev svetega Janeza Krstnika. Na mestu današnje cerkve je že v drugi polovici 14. stoletja stala kapelica, posvečena svetemu Janezu Krstniku. Cerkev so večkrat dogradili in obnovili, poslikana pa je s freskami svetega Cirila in Metoda. Sedanjo podobo je cerkev dobila leta 1938, pod vodstvom takratnega duhovnika Janoša Küharja.
Na Gornjem Seniku je župnikoval Jožef Košič, avtor prve pokrajinske monografije ter pisec več slovenskih knjig. Njegov nagrobni spomenik je na tamkajšnjem pokopališču, na cerkvenem zidu pa najdemo njegovo spominsko ploščo. V starem župnišču je na ogled tudi stalna razstava, postavljena v spomin slovenskim župnikom, ki so službovali v porabskih župnijah.
Na Gornjem Seniku živi okrog 700 ljudi. Večina prebivalcev je starejših, mladih pa je malo. Domačine povezuje razgibano kulturno življenje, saj v kraju delujeta dramska in folklorna skupina, 72-letno tradicijo ima mešani pevski zbor Avgust Pavel, skupina pevcev ljudskih pesmi pa v organizirani obliki obstaja 12 let.
Po pesmi k pevcem na Gornji Senik sem se odpravila že sredi poletja. V domačem kulturnem domu se je zbralo sedem pevcev; Vera Gašper, ki pevce vodi in usmerja, Ana Ropoš, Margita Gyeček, Biserka Kozar, Ladislav Bojzek, Žolt Bojzek in Jože Geček. Niso bili ravno zgovorni, tudi zato, ker jim slovenska beseda ne teče ravno gladko, so pa zato toliko več in raje peli.
V porabskih ljudskih pesmih je čutiti povezanost s slovenskim glasbenim prostorom. Vplivi so se, predvsem s sezonskimi delavci, prenašali v obe smeri, v Porabje in iz Porabja. Zaradi zgodovinskih dejstev in pogojev so se marsikdaj ohranile različice pesmi, ki kažejo več arhaičnih elementov od v Sloveniji bolj znanih različic. V nekaterih primerih so se pesmi spremenile tudi zaradi nepovezanosti z dogodki ali osebami, ki so pesmim botrovali, ali pa so zaradi oddaljenosti in odsotnosti virov, pevci v Porabju nekatere manjkajoče segmente dodali, oziroma nadomestili v skladu s svoji okusom, narečjem in ustvarili zanimivo varianto.
V oddaji smo slišali napev o najlepši fari in pojočih zvonovih, pa o minljivosti vsega, kar nekaj ljubezenskih pesmi, pa pripovedno, nabožno, svatbeno, vojaško, šaljivo in dve mrliški pesmi. Prav mrliške, oziroma pogrebne pesmi, so v slovenskem jezikovnem prostoru izumirajoča vrsta. Nove medijske iznajdbe in tehnični pripomočki ob zadnjem slovesu so jih močno ogrozile in izrinile iz prisotnosti in zavesti ljudi. In prav t.i. »mrtveče noute«, kot pravijo v Porabju mrliškim pesmim, so bile povod za nastanek zgoščenke tamkajšnjih pevcev. Ta sicer vsebuje vsebinsko raznolike pesmi, naslovili pa so jo po mrliškem napevu, ki so ga peli pokojniku v slovo.
