VIDEO: Pričevanje žrtev napada na krščansko cerkev v Bagdadu
Cerkev po svetu Marta Jerebič
Življenje v Iraku ostaja težko. To je dežela, ki je opustošena zaradi vojne, kjer nasilje še vedno narašča. Ko se prebivalci v Bagdadu odpravijo od doma, ne vedo, ali se bodo vrnili živi.
To je resnična nevarnost za vse Iračane, še posebej pa za krščansko manjšino. Položaj se je odločilno poslabšal 31. oktobra, ko je več teroristov med mašo vdrlo v sirsko katoliško stolnico v Bagdadu.
Ranjeno iraško dekle: »Življenje kristjanov v Iraku je bilo do takrat bolj ali manj normalno. Tu in tam so bile eksplozije, vendar so se stvari umirile. Toda tokrat je bilo drugače.«
Ko so teroristi vdrli v stolnico, so brez razločevanja streljali med zbrane in pustili za seboj 58 mrtvih in 75 ranjenih.
Ranjeno iraško dekle: »Skušali smo zapreti cerkvena vrata, a so jih teroristi odprli z bombami. Prišli so in iskali vse mlade može, da bi jih pobili. Nihče ni poskušal napasti teroristov. Začeli so pobijati otroke, ker jih je motilo njihovo jokanje. Ubili so več otrok, ki so jokali.«
Iraški duhovnik Georges Jahola: »Napadu v bagdadski stolnici ni para. Nikoli se še ni zgodilo kaj podobnega. Eksplodirali so avtomobili na tržnicah in pred vrati cerkva, da so v mestu ustvarjali ozračje zmešnjave in groze. S tem zadnjim napadom, ko so prišli v cerkev med mašo, pa je očitno, da želijo kristjane izgnati iz dežele.«
26 ranjenih ljudi v tem napadu in njihove družinske člane sta sprejela italijanska vlada in Vatikan. Ranjene so zdravili v rimski bolnišnici Gemelli. Ti Iračani se po tem hudem in namernem napadu na krščansko skupnost bojijo, vendar pravijo, da se ne bodo odrekli svoji veri. Sebe in svoje družine hočejo zavarovati pred tem, da bi bili tarča v morebitnih prihodnjih napadih na kristjane.
Ranjeno iraško dekle: »Bilo je neverjetno, nihče ni mogel verjeti, kaj se dogaja v cerkvi. Da bi si skušali predstavljati pokol je težko in to toliko bolj,če se dogaja v cerkvi.«
Ranjen iraški deček: 'Skrival sem se v zakristiji, vendar mi je ob enem poku padel na glavo kos ometa.'
Starši ranjenega otroka: "Napada na cerkev, kakršen je bil tale, si ni mogoče predstavljati. Tisti, ki so ga preživeli brez praske, imajo še vedno strašne spomine na to, kar se je zgodilo v tistih urah."
Duhovnik Georges Jahola: "V napadu smo izgubili tudi dva duhovnika. Umrla sta za svojo vero. Ponudila sta se v smrt za druge, za skupnost, ki je bila v cerkvi, prosila sta, naj ju ubijejo, da bi druge pustili prosto oditi. Toda teroristi niso soglašali. Mučeništvo teh dveh duhovnikov nas krepi v naši veri. Osebno sem občutil moč mučeništva teh dveh duhovnikov.«
Kljub na tisoče kristjanov, ubitih iz verskih razlogov, grozotam, ki so jih preživeli, in preganjanju, ki ga še vedno trpijo, se vera teh ljudi krepi.
Kristjani v Iraku svet mednarodno skupnost pozivajo, da odgovori na to sovraštvo proti kristjanom. Zaupajo, da bo prišla pravica prej ali slej.
Duhovnik Georges Jahola: »Potrebujemo poštene pravnike, da raziščejo te napade na iraški narod. Nihče še ni preiskal vzrokov za te zadnje napade in to nas dela malodušne in mislimo, da je vlada sokriva v tej tragediji. Po napadu so cerkev zaprli. Naslednjega dne ni mogel nihče noter, ker so jo čistili. Odstranili so vse sledi tragedije. Hočemo odgovor.'
Družina ranjenega dečka ob tem pravi: "Samo en Bog je in On ve, kdo je kriv in ve, kako bo delil pravico svojim otrokom."
"Kri mučencev, seme kristjanov," je rek, ki se zdaj ponavlja v Iraku, kjer je v množici 32 milijonskega prebivalstva le še pol milijona kristjanov.
