Materinski dom praznuje 20 let

Sociala 15. 12. 2010, 09:31 Petra Stopar

Slovenska Karitas je 15. decembra 1990 na Škofljici pri Ljubljani odprla prvi materinski dom v Sloveniji. Blagoslovil ga je takratni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Čez nekaj let je Karitas ustanovila še pet tovrstnih ustanov, na Višnji Gori, v Mozirju, Žalcu, Solkanu in na Cesti. Danes materinski dom sprejema nosečnice, porodnice, matere z otroki, pa tudi ženske v gmotni in socialni stiski, predvsem tiste, ki trpijo zaradi nasilja.

Materinski dom sv. Eme na Škofljici je bil prvih pet let edina takšna ustanova v Sloveniji. Kot je v oddaji Karitas povedala vodja doma Lidija Jerebic, so zato igrali vlogo tako kriznega centra kot varne hiše, česar pa jim danes ni treba. Nosečnic in porodnic imajo znatno manj, saj so se razporedile po drugih materinskih domovih po Sloveniji, ki jih je devet (vključno z državnimi), v januarju pa tudi odpirajo dom na Jesenicah. Na Škofljici zato lahko sprejemajo predvsem matere s starejšimi otroki, tudi šoloobveznimi, slednjih je veliko na Višnji Gori. Pred štirimi leti pa so se odločili, da bodo sprejemali tudi matere ali žene v socialni stiski. „Tiste, katerih otroci so bodisi že odšli na samostojno pot bodisi samske žene, ki so se znašle v hudi stiski,“ pojasnjuje Jerebicova. Na Škofljici imajo prostora za sedem mater in sedem otrok, na Višnji Gori pa za šest mater in šest otrok.

K pomoči se zatečejo posameznice različnih starosti, izobrazb, okolij. „Mogoče bi bil skupni imenovalec, da so to ženske, ki so bile zelo naivne, skratka imele smolo v življenju, niso zmogle v določenem trenutku, niso našle pravega partnerja oz. takega partnerja, s katerim bi lahko skupaj oblikovale odnos.“ Po besedah vodje v Materinski dom prihajajo tudi žene, ki so imele izkušnjo ločitve, alkoholizma in nasilja v družini. Nekaj je tudi deklet ali žena, katerih starši so se ločili in so v času razveze doživljale težke trenutke. Jerebicova bi si upala reči, da je takšna ustanova zadnja postaja, ki jo ženska poišče, kajti vsaka išče možnosti prej drugje, npr. pri sorodnikih, prijateljih ali v podnajemniškem stanovanju.

Povprečen čas bivanja v materinskem domu je osem mesecev, najtežje pa je prvo obdobje, takoj po sprejemu. Takrat se posameznica prvič zaupa osebju in pove svojo zgodbo. Takrat si po eni strani oddahne, po drugi strani pa je na obzorju breme, ki se kasneje drugače sprošča. „Ko pa začne bivati v domu, ko začne več govoriti o svojih težkih izkušnjah in ko se srečuje z drugimi ženskami, pa prihajajo na dan jeza, sovraštvo, strah.“ Takšno obdobje je čas za intenzivno vključitev v program. Trenutke, ko bo posameznica dovolj močna in pripravljena, da se vklopi nazaj v družbo in znova samostojno v miru zaživi, v materinskem domu načrtujejo že prej.

Jerebicova je z rezultati zelo zadovoljna, saj kot pravi, so boljši, kot je pred leti pričakovala. Obenem z velikim optimizmom gleda na to, da jo spremljajo izredno dobre sodelavke, ki so druga drugi zveste in strokovno resnično napredujejo. O učinku pomoči uporabnicam pa meni: „To, da vidim ženo, kako si oddahne, da je našla prostor pod soncem, ki ji bo prinesel mir, prelomnico v življenju, kjer bo lahko zadihala človeka vredno življenje, me navdaja z nekim optimizmom, bolj kot procenti.“