Revolucija glede na vatikanske standarde
Cerkev po svetu Marta Jerebič
Papeški svet za kulturo je končal 4-dnevno plenarno zasedanje. Udeleženci, ki jih je danes sprejel tudi papež Benedikt XVI., so razpravljali o sodobnih načinih komunikacije. Posebnost tokratnega srečanja je bila, da niso poslušali vnaprej pripravljenih napisanih govorov, ampak so sodelovali v prostih razpravah.
Prav tako se zasedanje ni začelo v Vatikanu, kot je običaj, ampak na sedežu rimske občine. Komentatorji te novosti označujejo za neke vrste majhno revolucijo glede na vatikanske standarde.
Branje govorov je bilo doslej glavno opravilo zasedanj rimske kurije. Sedaj pa je nekdo odločil, da stari model – cele ure branja pripravljenih besedil – preprosto ne deluje več. Zunanji udeleženci, zlasti iz ZDA, so se večkrat pritoževali nad tem, da je premalo časa za prave razprave. Te proteste so očitno vzeli zares, k čemur je delno pripomogla tudi eksplozija digitalnih medijev. Verjetno pa je nekdo preprosto pogledal po dvorani in ugotovil, da je veliko poslušalcev pisalo ali delalo na prenosnem računalniku, medtem ko so uradniki brali svoje govore. Tako tokratno, drugačno, zasedanje Papeškega sveta za kulturo komentira urednik rimske redakcije ameriške katoliške agencije CNS, John Thavis.
Papeški svet za družbeno obveščanje, ki mu predseduje nadškof Claudio Celli, je že pred kratkim obravnaval tematiko jezikovnega sporočanja in jo sprejel za temo prihodnjega plenarnega zasedanja sveta leta 2011. Začetno salvo na to temo pa je s svojim člankom v začetku leta sprožil tajnik tega sveta msgr. Paul Tighe. Brez dlake na jeziku je povedal, da se Cerkev preveč zanaša na besedila in pogosto uporablja besedišče, ki je za poslušalce nerazumljivo in jih odbija.
Štafeto je sedaj prevzel Papeški svet za kulturo. Ne le, da je odpravil napisana besedila, ampak se je odpravil tudi iz Vatikana v javnost, v rimsko mestno hišo, kamor so k besedi povabili tudi ljudi iz drugih poklicev, med njimi iz sveta umetnosti in poslovnosti.
Predsednik Papeškega sveta za kulturo, skorajšnji kardinal Gianfranco Ravasi, je na nedavni tiskovni konferenci povedal, da v komunikaciji prihaja do radikalnega premika, zlasti med mladimi, in da si Cerkev ne sme privoščiti, da bi to prezrla.
Novinarska konferenca je bila neobičajna. Udeleženci niso brali govorov, ampak so govorili na pamet, po vsej verjetnosti so vadili za svoje plenarno zasedanje.
Msgr. Ravasi je dejal, da je Cerkev nadaljevala s svojim ekspresivnim jezikom, hkrati pa pozabila tudi na nova komunikacijska sredstva. Cerkev mora zato v sodobno družbo prihajati tako s svojim osnovnim sporočilom kot tudi novimi sredstvi. Glede slednjih pa opozarja pred zapiranjem vase, saj se v virtualnem svetu pogovarjamo le prek računalniških zaslonov.
Član Papeškega sveta za kulturo Richard Rouse je nakazal značilnosti tega, kar je poimenoval slovnica naše kulture. Digitalno dobo vedno bolj zaznamuje dialoški model, ki ljubi naglico, kratkost, učinkovitost, interaktivnost in usmerjenost k podobi, besedilu in zvoku. V tem smislu je model 'informativnega monologa', ki je pogosto značilen za cerkveni pristop, povsem zastarel. Rouse je dejal, da Cerkev ni pripravljena opustiti svoje tradicionalne govorice v prilikah, podobah in simbolih, mora pa dodati nove načine, da bo dosegla mlade rodove.
Ko gre za govorico, je zanimiv lik papež Benedikt XVI. Dobro je znana njegova ljubezen do pisane besede in veliko njegovih pridig in govorov zahteva študij in ne le kratkega poslušanja. Vendar pa zna nemški papež govoriti tudi preprosto. Pogosto so njegovi najbolj neposredni in učinkoviti pogovori z otroki. To je dokazal konec oktobra ob srečanju s tisoči mladih Italijanov. Govoril je iz lastne izkušnje. Povedal jim je, da je bil, ko je bil mlad, med najmanjšimi dečki v razredu. Zato si je želel, da bi naredil nekaj velikega, ko bo zrasel. To 'nekaj velikega' je postalo jasnejše, ko se je spoprijateljil z Jezusom.
Papež mladim pogosto govori o prijateljstvu, saj ve, kako je to pomembno. Posvaril je tudi pred takšnim 'prijateljstvom', ki ga priporoča digitalna revolucija, ki je nekaj drugega, kot je srečevanje v resničnem življenju v šoli, pri igri ali pri delu, in da lahko postane virtualna komunikacija obsedenost do te mere, da mlade ljudi osami. Ko je papež govoril o velikih možnostih, ki so jih računalniki odprli za delo Cerkve, pa je videti tudi njegovo opreznost. Mladim Italijanom jo je črkoval. Veliko 'ljubezni', ki jo propagirajo mediji ali na spletu, ni ljubezen, ampak sebičnost, zapiranje vase. „Daje vam trenutno slepilo, vendar vas ne osreči in vam ne pomaga odrasti,“ je dejal papež.
