Rustja: Katoliški mediji se ne bodo ustavili samo ob škandalih

Slovenija | 07.11.2010, 14:03

Hrvaško društvo katoliških novinarjev je v Zagrebu v sodelovanju z Mednarodnim združenjem katoliškega tiska iz Ženeve ob praznovanju 20. obletnice, pripravilo mednarodno srečanje za katoliške novinarje.

Na srečanju, ki je potekalo tri dni, so sogovorniki spregovorili o novih medijih v Cerkvi in o tem, kakšna je vloga katoliških medijev danes. Poleg strokovnjakov in urednikov nekaterih hrvaških katoliških medijev, so sodelovali tudi predstavniki iz Srbije, Bosne in Hercegovine ter Slovenije. Tako je zbrane nagovoril urednik Ognjišča mag. Božo Rustja, ki je v svojem predavanju dejal, da verski mediji pridejo tja, kamor drugi glas Cerkve ne more.

Rustja: Katoliški mediji se ne bodo ustavili samo ob škandalih

„Če verski programi ne ustvarjajo novih vernikov, pa širijo pozitivno podobo o veri in Cerkvi, predvsem pa poglabljajo vero tistih, ki jih gledajo. Torej ne gre za „prepričevanje prepričanih“, ampak za prepotrebno poglobitev pogosto tako plitke vere naših sodobnikov,“ je dejal urednik Ognjišča in dodal, da se katoliški mediji ne smejo ustavljati samo ob škandalih. „Katoliški mediji se ne bodo ustavili samo ob škandalih ali napakah, ampak bodo ponudili objektivno podobo Cerkve. Tako lahko rečemo, da je vloga katoliških medijev pomembna tudi za sodobno pluralno in demokratično družbo. S svojim načinom poročanja bodo „dopolnili“ pomanjkljivo poročanje drugih medijev, odprli bodo alternativni pogled in tako obogatili pluralno družbo z novimi spoznanji,“ je zbranim novinarjem povedal mag. Rustja, ki je posebej naglasil tudi, da katoliški mediji prinašajo pristen katoliški socialni nauk. „Današnji katoliški mediji opravljajo svoje poslanstvo v prostoru, ki ga je zaznamoval pluralizem ter vse večji vpliv materialističnega in sekularističnega načina življenja. In prav v takem svetu bodo imeli verski mediji pomembno poslanstvo, saj bodo kristjanu, ki se je znašel sredi številnih mnenj in ponudb, verodostojno pokazali na „ponudbo“ Cerkve, katoliški mediji so zato v naši družbi nepogrešljivi, ker dogajanja po svetu in sodobne (družbene) pojave osvetljujejo s stališča katoličanov in nauka Cerkve,“ je prepričan mag. Božo Rustja.

Kdo je lahko katoliški novinar?

Predavatelj na teološki fakulteti v Zagrebu dr. Željo Tanjić je v pogovoru za Radio Ognjišče o vlogi hrvaških katoliških novinarjev povedal, da ti predstavljajo precej odprt prostor na tem področju. „Mislim, da je to zelo pomembno predvsem zaradi tega, ker so tudi na Hrvaškem številne medijske hiše, naj si bodo komercialne, zasebne, nacionalne, ki sicer spoštujejo novinarsko etiko, vendar morajo pri svojem delu upoštevati interese lastnikov, ti pa lahko odstopajo od etičnih pravil,“ je dejal Tanjić, ki vidi posebno vlogo katoliških novinarjev prav pri raziskovanju tem, ki so povezana z življenjem katoličanov in ljudi nasploh. Tem temam t. i. „posvetni“ mediji pogosto namenijo manj pozornosti ali pa o njih poročajo površno. „Velik doprinos katoliških novinarjev je, da na koncu koncev teme kritično obravnavajo in jih predstavijo na temelju nauka Cerkve, seveda ob upoštevanju novinarskih pravil, ter tako pokažejo tudi drugačen pogled na stanje. To je najpomembnejša naloga katoliških novinarjev.“

Glavna urednica Informativne katoliške agencije (IKA) Suzana Peran je zbranim novinarjem v Zagrebu spregovorila na temo ali je katoliški novinar vernik ali strokovnjak. „Pogosto se postavi vprašanje: Kdo je lahko katoliški novinar? Samo tisti, ki dela v katoliških ali lahko tudi tisti, ki dela v posvetnih medijih? Po drugi strani pa smo pogosto priče, da tako duhovniki kot verniki poudarjajo, da je lahko vsak, ki goreče pričuje za vero, katoliški novinar. O obojem smo razpravljali in prišli do sklepa, da je bolje govoriti o novinarju katoličanu. Zakaj? Zato, da bi se predstavilo dvoje. Prvo, da govorimo o novinarju kot strokovnjaku, ki pozna vse zakonitosti medijev, drugo pa o katoličanu, ki s svojim novinarskim delom pričuje za vero katoliške Cerkve,“ je povedala Suzana Peran.

Predsednik Hrvaškega društva katoliških novinarjev Neno Kužina pa je v pogovoru za Radio Ognjišče o tem, katere so najpogostejše dileme novinarjev dejal: „Če novinar, ki je katoličan in dela v posvetnem mediju je jasno, da mora delati tako, kot mu narekuje njegov delodajalec. Pogosto v teh primerih novice temeljijo na domnevah, nepreverjenih informacijah. Žal mi je, da so mediji v velikih primerih tisti, ki sodijo pri tem pa obidejo dejstvo, da je človek nedolžen vse dokler se mu krivda ne dokaže.“ Kužina je spomnil tudi na težave s katerimi se srečujejo predvsem katoliški novinarji, ko morajo poročati o težavah znotraj Cerkve. „Pri novinarju, ki dela v katoliškem mediju pa je druga težava. Pogosto obstaja strah, pa če to mi priznamo ali ne, kaj bo o našem poročanju rekel vrh Cerkve - župnik, kaplan, sestre, redovniki in na koncu škofje. Tukaj smo v precepu, kako in kaj ter na kakšen način poročati? Normalno, da se moramo prav zaradi tega še bolj na vseh ravneh zavzemati. da ni škandalov, da ni problemov. Rad pa bi vsem položil na srce, naj pogledajo tiste dobre in pozitivne stvari, to ljubezen, ki jo Cerkev živi in daje,“ je dejal Kužina.

Srečanje hrvaških katoliških novinarjev, ki se ga je poleg mag. Rustje udeležil tudi urednik informativnega programa na Radiu Ognjišče Alen Salihović, se je sklenilo z romanjem v Lepoglav, kraj blaženega kardinala Alojzija Stepinca, kjer je sveto mašo daroval varaždinski škof Josip Mrzljak.

Ali je v moderni družbi prostor za katoliške medije?

Predavanje mag. Boža Rustje ob 20-letnici Hrvaškega društva katoliških novinarjev v Zagrebu

Po nauku cerkvenih dokumentov imajo katoliški mediji pomembno mesto v življenju Cerkve in vsakega vernika. V tej luči nas Pastoralno navodilo o družbenem obveščanju, izdano ob 20-letnici Communio et progressio, Na pragu novih časov (Aetatis novae) spodbuja, da mora Cerkev, ki »se na različne načine včlenjuje v svet komuniciranja in medijev« in »čeprav se pri tem srečuje s številnimi težavami, … naprej varovati in razvijati svoja lastna sredstva družbenega obveščanja in svoje lastne programe komuniciranja. Sem štejemo verski tisk, katoliške radijske in televizijske postaje, tiskovne urade … poklicna združenja časnikarjev in drugih medijskih delavcev ...« (NČ 17).

Ta papeški dokument se naslanja na splošno stališče Cerkve, da imamo tudi kristjani pravico v javnosti izražati svoje mnenje. Če imajo to pravico vsi drugi, potem jo moramo imeti tudi mi. To je mojstrsko izrazil že papež Pavel VI. v spodbudi O evangelizaciji (Evangelii nuntiandi), ko je zapisal: »In zakaj bi samo laži in zmoti, onečaščanju človeka in pornografiji bila dana pravica, da jih ljudje ponujajo in, žal, zaradi popustljivosti zakonov ter zaradi boječnosti dobrih in drznosti hudobnih z razkrajalno propagando družbenih občil dostikrat naravnost vsiljujejo? Spoštljiv način oznanjevanja Jezusa Kristusa in njegovega kraljestva ni le evangelizatorjeva pravica, ampak je več: to je njegova dolžnost« (O evangelizaciji, 80).

Ko praznujemo 20-letnico Hrvaškega društva katoliških novinarjev, je za nas, poleg omembe pomembnosti poklicnih združenj časnikarjev, pomenljiva tudi omemba pomembnosti katoliških medijev v moderni družbi. Ko govorimo o mestu vere in omenjenih medijev v sodobni družbi, potem takoj omenimo kot veliko značilnost sodobne družbe pluralizem in večkulturnost. (1) V tej pluralni in večkulturni družbi ljudje glas Cerkve in glas katoliških medijev sprejemajo samo kot enega od številnih drugih glasov. Ne moremo več govoriti o katoliški družbi ali narodu, saj poznamo »cela področja, ki živijo iz kulture, ki jo je temeljito oblikovalo evangeljsko sporočilo in so hkrati izpostavljeni prodirajočemu vplivu materialističnih in sekulariziranih načinov življenja, ki se kaže zlasti v opuščanju vere.« (2)

Katoliški mediji prinašajo pristen katoliški socialni nauk

Današnji katoliški mediji opravljajo svoje poslanstvo v prostoru, ki ga je zaznamoval pluralizem ter vse večji vpliv materialističnega in sekularističnega načina življenja. In prav v takem svetu bodo imeli verski mediji pomembno poslanstvo, saj bodo morali kristjanu, ki se je znašel sredi številnih mnenj in ponudb verodostojno pokazati na »ponudbo Cerkve«. Katoliški mediji so zato v naši družbi nepogrešljivi, ker dogajanja po svetu in sodobne (družbene) pojave osvetljujejo s stališča katoličanov in nauka Cerkve. Naj omenim samo problem bioetike. Kako različna stališča na tem področju zagovarja sodobna družba v primerjavi s Cerkvijo! Katoliškim medijem bo moral zato prisluhniti vsak, ki na svet in dogajanja na njem ne želi gledati enostransko, največkrat na nekrščanski, če že ne protikrščanski način. Ne morem si predstavljati človeka, ki bi bil rad razgledan in sodoben kristjan, pa ne bere katoliškega tiska in spremlja drugih medijev. Še najmanj pa si lahko predstavljamo družbeno angažiranega kristjana, ki ne bi tega počel. Kako bo pospeševal katoliška načela v družbi, če jih ne pozna?

Katoliški mediji prinašajo jasen nauk v sodobno duhovno zmedo

Papeški svet za kulturo v dokumentu Za pastoralo kulture naglaša, da vlada med današnjimi ljudmi velika verska nevednost. Kristjani ne poznajo svoje vere. Kot tiskovni predstavnik koprske škofije bi vam lahko pripovedoval vrsto anekdot, ki govorijo, kako tudi novinarji ne poznajo krščanstva, pa čeprav o njem pišejo in se celo postavljajo za kritika in sodnika katoliški Cerkvi. Kritizirajo, česar ne poznajo, bi lahko rekli. Ta verska nevednost pa, po mnenju omenjenega dokumenta, daje »snov različnim oblikam sinkretizma (stapljanja) med starodavnimi, ugaslimi kulti, novimi verskimi gibanji in katoliško vero.« (3) Da je to res, je dovolj stopiti v najbližjo knjigarno in si ogledati oddelek z »versko literaturo«. Kolikokrat boste v tem oddelku našli večino literature, ki se ukvarja z new age-em. Ko sem pred letom na Nizozemskem obiskal eno od bolje založenih knjigarn in si ogledal verski oddelek, sem v njem našel prav to, kar sem opisal, večino knjig z new age-evsko vsebino ter nekaj knjig o islamu in islamski mistiki. Podobnemu pojavu smo priče tudi pri nas. V new age-evski zmedi bodo verniku katoliški mediji nepogrešljiv kažipot, ki mu bodo v splošni sodobni zmedi zanesljivo pokazali, kaj je nauk Cerkve. Če bo drugje našel podatke in mnenja najrazličnejših mišljenj, bo v katoliških medijih našel tisto, kar uči Cerkev. Seveda bodo pri tem katoliški mediji lahko predstavili mnenje ali učenje drugih ver, tudi sodobnih new age-evskih gibanj, a bodo obenem tudi predstavili stališče in učenje katoliške Cerkve. V poplavi novodobske (new age-evske) literature, ki se včasih tudi poslužuje zavajanja, nam bodo v veliko pomoč prav katoliški mediji, ki nam bodo predstavili učenje Cerkve in nam tako pomagal v zmedi sodobnih »duhovnih ponudb«.

Katoliški mediji kažejo na pravo naravo Cerkve

Ko je prvi ravnatelj Interdisciplinarnega instituta za komunikologijo v okviru papeške univerze Gregoriana, katerega študent sem bil tudi sam, po nekaj mesecih škofovanja v Švici obiskal institut, je takole izrazil svojo novo odkritje, nastalo v »praksi«: »Vse, kar moji verniki vedo o Cerkvi, vedo iz medijev.« Najbrž velja podobno za naše vernike. Če vedo kaj o Cerkvi, vedo zato, ker je bil (nad)škof na televiziji, ker je radio poročal o neki cerkveni prireditvi in ker je rumeni časopis pisal o kakšnem škandalu. Večina naših vernikov tudi ne pojmuje Cerkve tako, kot smo jim jo mi opisali pri verouku, ampak kot so jim jo naslikala javna glasila. Če to v veliki meri velja za »zveste« vernike, skoraj v celoti velja za oddaljene kristjane. Javnost pogosto vidi Cerkev, kot jo prikazujejo mediji – ti pa poročajo največkrat o škandalih: združba skritih pedofilov, stremuhov za nacionaliziranim premoženjem ali organizacijo, ki je proti tujcem, homoseksualcem, proti spolnosti sploh, si pa prizadeva, da bi postala bogata in vplivna, ki omejuje človekovo svobodo …

Splošni mediji bodo največkrat poročali o Cerkvi v slogu, ki sem ga pravkar omenil. Običajno se pri poročanju o Cerkvi omejijo na škandale ali pa jo kritizirajo na način, ki jasno kaže, da največkrat ne razumejo bistva Cerkve. Ne zmorejo prestopiti »rumenega načina« poročanja. Katoliški mediji se ne bodo ustavili samo ob škandalih ali napakah, ampak bodo ponudili objektivno podobo Cerkve. Tako lahko rečemo, da je vloga katoliških medijev pomembna tudi za sodobno pluralno in demokratično družbo. S svojim načinom poročanja bodo »dopolnili« pomanjkljivo poročanje drugih medijev, odprli bodo alternativni pogled in tako obogatili pluralno družbo z novimi spoznanji.

Koliko kritike v katoliških medijih?

Ko sem že omenil škandale v Cerkvi, se upravičeno vprašamo, koliko naj verski tisk piše o njih. Nedvomno imajo tudi verniki pravico zvedeti resnico, tudi takrat, ko je za kristjane in za Cerkev boleča. Tudi tukaj veljajo Jezusove besede: »Resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32). Včasih bomo iz ljubezni do Cerkve morali kritizirati slabe pojave, ki so v njej. Ne pozabimo, da je Cerkev občestvo, skupnost grešnikov, ki svoje najbolj eminentno druženje, to je sveto mašo, začne s priznanjem in obžalovanjem grehov. Ni prav, pravi p. Federico Lombardi, tiskovni predstavnik Svetega sedeža, da verniki samo iz nekatoliških medijev zvedo za nepravilnosti v Cerkvi! Toda tudi tu imajo katoliški mediji svojevrstno vlogo. Ne gre, da bi kritizirali zaradi kritike, da bi kritizirali, ker je pač moderno kritizirati. Ne, naloga katoliških medijev je podobna nalogi medijev, ki tudi sicer služijo nekemu delu (segmentu) prebivalstva (npr. Cerkvi /škofiji/, vzgojni ustanovi, vladni službi, članom določene organizacije …). Taki mediji želijo predvsem povečati solidarnost, notranjo identiteto, čut pripadnosti članov neke institucije, običajno tisti instituciji ali tisti družbeni skup¬nosti, v službi katerega je določen medij. Logično je, da so katoliški mediji v službi tistega dela prebivalcev, ki ga predstavljajo katoliški verniki.

Ta vzorec (na primer katoliški tednik, cerkveni radio, glasilo nekega duhovnega gibanja) pospešuje razvoj notranje kulture, čut za tradicijo, navzočo v tej skupnosti. Ne poudarja razlik (napredni – konservativni, ubogi – bogati, visoko izobraženi – manj izobraženi), ampak poudarja, da smo vsi člani organizacije, skupnosti.

Na splošno se tak model izogiba razprav, ki bi žalile neko skupino članov skupnosti, ker se boji, da bi ustanova ukrepala. Tak medij ne bo kritično obravnaval svoje institucije. Če predstavlja dogodke zunaj skupnosti, dela to predvsem zato, da bi jih predstavil in komentiral s sta¬lišča določene organizacije. Tak medij običajno pripada organizaciji, ki je tudi njegova lastnica, in ga nadzorujejo njeni vplivni ljudje.

Res je, da se pri katoliških medijih ne bomo slepo držali teh značilnosti, ampak bomo iz ljubezni do Cerkve s potrebno kritičnostjo obravnavali tudi nepravilnosti v njej. Bomo pa prav tako skrbeli, da bi spodbujali pripadnost Cerkvi. V katoliških medijih ne bomo postavljali pod vprašaj temeljnih vsebin krščanske vere in morale,(4) saj bi se nam v tem primeru ne bilo potrebno imenovati katoliški medij. Naj si tu sposodim primero. Bo glasilo (časopis) lovske zveze postavljal pod vprašaj lov, pa čeprav so nekateri v naši družbi kritični do tega pojava? Bo glasilo gasilskega društva postavljalo pod vprašaj pomen gasilstva v naši družbi?

Verski tisk za krizo

»Naš čas je dramatičen in očarljiv hkrati« (RM 38), (5) je dejal božji služabnik Janez Pavel II. Med dramatičnost modernega časa lahko prištejemo težko gospodarsko krizo in pomanjkanje smisla življenja. Namesto, da nad tem samo jamramo in tožimo, pomislimo, da običajno ljudje v življenjskih krizah sežejo po knjigi. In kolikokrat prav po verski knjigi! Obstajajo raziskave, ki pravijo, da je knjiga prvi medij, ki ga ljudje poiščejo v stiski. (6)

Tudi veliko naših sodobnikov pesti osamljenost, občutki nesmisla in negotovosti. V trenutkih krize iščejo odgovor na življenjska vprašanja in iščejo smisel življenja. Če bodo takrat prišli v stik z verskim tiskom, z duhovno revijo ali knjigo, bodo tudi tam našli odgovore na svoja vprašanja in nasvete za življenjske probleme ter besede upanja za življenje. (7)

Lep primer take spreobrnitve sta dva velika svetnika: sveti Avguštin (8) in sveti Ignacij Lojolski. Slednji je bil kot mlad, ambiciozen in pustolovščin željan vitez, takrat še »oddaljeni kristjan«, ranjen v boju. Mirovati mora v postelji, umira od dolgega časa, sprašuje se o smislu življenja. Vajen branja zabavnih romanov si zaželi knjige. V gradu, kjer leži, pa imajo samo dve knjigi: Jezusovo življenje in Življenje svetnikov. To mu dajo in Ignacij se ob branju spreobrne. V življenjski krizi, v osamljenosti in nesmislu je iskal odgovore na življenjska vprašanja. Srečal se je z dobro knjigo, po njej našel Boga in se spreobrnil. Ignacijeva izkušnja je poučna tudi za nas. Kaj bi bilo, če takrat, ko je Ignacij iskal življenjske odgovore, ne bi srečal dobre duhovne knjige?

Verski mediji pridejo tja, kamor drugi glas Cerkve ne more

Rekli smo že, da številni ljudje poznajo Cerkev iz medijev. Zato imajo ti pomembno vlogo pri predstavitvi delovanja Cerkve in nagovarjanju oddaljenih. Nedvoumno to sporočilo doseže ljudi, ki jih naše oznanjevanje v cerkvi ne. Zato je v evropski tradiciji, da imajo nacionalne televizije tudi verska uredništva, ki so spoštljiva do vere in Cerkve oziroma Cerkva in verskih skupnosti. Obstaja ugovor proti verskim programom na radiotelevizijah, ki ga poznajo tudi v državah z daljšo demokratično tradicijo, da namreč verski programi ne »rojevajo« velikega števila spreobrnjencev. (9) To je res, čeprav trditev v celoti ne drži. Obstajajo pričevanja ljudi, ki so se spreobrnili ob gledanju prenosa maše, oz. jim je lepo maševanje in dobro pripravljeno bogoslužje dalo slutiti, da je za vsem tem Nekdo. Profesor v Rimu nam je pripovedoval o nekem Francozu, ki je to zaslutil ob tem, ko je na televiziji videl, kako je duhovnik spoštljivo dvigal kelih!

Če verski programi ne ustvarjajo novih vernikov, pa širijo pozitivno podobo o veri in Cerkvi, predvsem pa poglabljajo vero tistih, ki jih gledajo. Torej ne gre za »prepričevanje prepričanih«, ampak za prepotrebno poglobitev pogosto tako plitke vere naših sodobnikov. Podobno vlogo, kot sem jo omenil pri verskih oddajah na javnih radiotelevizijah, ima verski tisk, pa tudi katoliške radijske postaje. Prepričan sem, da za slednje velja trditev: naše sporočilo v medijih doseže ljudi, ki jih oznanjevanje v cerkvi ne doseže. Če v najslabšem primeru prinesejo otroci ali babica domov oznanilo ali pa tudi kakšen drugi cerkveni časopis, ga prelistajo tudi drugi člani družine. Morda ga kdo tudi (redno) (pre)bere.

V ušesih mi zvenijo besede, ki jih je nekdanji ljubljanski nadškof Uran dejal ob 40-letnici katoliške revije Ognjišče: »Dušni pastirji so se vedno zavedali, da je dober verski tisk 'podaljšek' njihovega pastoralnega dela. Kamor ne more seči njihov glas, lahko sežeta pisana beseda ali glas radia.« (10)

Preveč katoliškega tiska?

Naj se na koncu ustavim še pri enem vprašanju, ki mi pogosto postavljajo: »Ali ni danes že preveč katoliških medijev, še posebej verskega tiska? Le kdo bo vse to bral?« Številne izdaje ne pomenijo, da bi morali vse prebrati, saj je to pravzaprav nemogoče. Pestrost verskega tiska kaže, da želi »pokrivati« različne plasti prebivalcev in odgovarjati na posebna, specifična vprašanja, ki se postavljajo bralcem v določenem življenjskem obdobju, poklicu ali stanu. Jaz ne bom bral izdaj, namenjenih otrokom, kakor otrok ne bo bral izdaj, namenjenih izobražencem in kdor išče bolj odgovore na življenjska vprašanja, ne bo bral suhoparnih teoloških razprav… Vsak si bo poiskal tisto, kar mu bo pomagalo odgovoriti na življenjska vprašanja ter mu pomagalo živeti v modernem svetu kot pravi Kristusov učenec.

Sklep

Morda ste pričakovali, da bom povedal kaj bolj konkretnega o stanju katoliških medijev v Sloveniji. Kar sem povedal, sem si pravzaprav nabral v svojem delu z mediji. Ena od značilnosti današnje kulture je tudi globalizacija. Zaradi nje smo vsi na »isti ladji« in menim, da to, kar sem povedal, drži za ves srednjeevropski, če ne že kar širši prostor.

mag. Božo Rustja tiskovni predstavnik Škofije Koper odgovorni urednik Ognjišča

 __________________________________________________________________________________________

(1) »Evangelizacijsko poslanstvo Cerkve v našem času poteka v svetu, za katerega je značilna raznolikost kulturnih razmer, ki jih oblikujejo različna religiozna obzorja. S pospešenim širjenjem medkulturnih in medverskih izmenjav sredi naše planetarne vasi zadeva ta pojav vse celine in vse države« (Papeški svet za kulturo, Za pastoralo kulture (leta 1999), 19.).
(2) Papeški svet za kulturo, Za pastoralo kulture, 21.
(3) Papeški svet za kulturo, Za pastoralo kulture, 21.
(4) Prim. Etika v družbenem obveščanju, 26.
(5) Janez Pavel II, Odrešenikovo poslanstvo – Redemptoris missio, okrožnica – leta 1990, 38.
(6) Tu se sklicujem na raziskavo, objavljeno v Izjavi Komisije za sredstva družbenega obveščanja Nemške škofovske konference Knjiga in branje, (8), kjer pravi: »Priložnost za branje pogosto pomenijo trenutki, v katerih se moramo soočiti s temeljnimi težavami človeškega bivanja, kot so rojstvo ali smrt, veselje in bolečina, osebno in skupno trpljenje, začetek ali konec nekega življenjskega obdobja, novo prijateljstvo ali ločitev. … Ko gre za vprašanja, ki zadevajo smisel življenja in versko usmeritev, so knjige bolj priljubljene kot drugi mediji.«
(7) Tu lahko navedem tudi besede nekdanjega ljubljanskega nadškofa Alojza Urana, ki je v svojem govoru ob 40-letnici Ognjišča poudaril podobno vlogo te katoliške revije: »Samo Bog ve, koliko življenjskih vprašanj in problemov so pomagale rešiti različne rubrike v reviji in sploh različne izdaje Ognjišča.«.
(8)Tudi sam sv. Avguštin priznava, da se mora za svoje spreobrnjenje zahvaliti knjigi. V Izpovedih pripoveduje, v kakšnem stanju je bil. Že precej časa je poznal resnico, toda še ni imel poguma, da bi začel z novim življenjem v skladu z resnico. Niti solze njegove matere ne zgovornost sv. Ambroža ga nista spodbudila k odločilnemu koraku. V nekem trenutku je videl Sveto pismo in zaslišal glas: »Vzemi in beri!« Čim je prebral odlomek, se mu je zazdelo, da »je žarek jasne luči posijal v njegovo srce in razpršil dvome«. Od tega trenutka je sv. Avguštin trdno veroval, da je v težkih trenutkih življenja, v skušnjavah, v žalosti, najboljša pomoč vzeti v roke dobro knjigo (prim. Tomaš Špidlik, Osnove krščanske duhovnosti, 320).
(9) Prim. Seeing is beliving, Religion and Television in 1990's; John Libbey, London, Paris, Rome, 1993.
(10) Ljubljanski nadškof Alojz Uran v nagovoru ob 40-letnici Ognjišča v Postojni, 3. septembra 2005.