Rojaki o ureditvi visokega šolstva v RS
| 06.11.2010, 08:23 Matjaž Merljak
Ministra akad. prof. dr. Boštjan Žekš in Gregor Golobič sta v petek, 5. novembra 2010, na skupni tiskovni konferenci spregovorila o pogledih slovenskih znanstvenikov in univerzitetnih profesorjev po svetu na ureditev visokega šolstva v RS in novem Nacionalnem programu visokega šolstva za obdobje 2011-2020.
Na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu so pripravili Akcijski načrt sodelovanja s slovenskimi znanstveniki in drugimi vrhunskimi strokovnjaki ter spletni imenik, s katerima želijo okrepiti sodelovanje doma in po svetu ter prispevati k razvoju znanosti v Sloveniji. Zbrali so seznam s 300 imeni in naslovi, objavljen spletni imenik pa vsebuje 150 izmed teh, ki so se z objavo strinjali. Nekaterim izmed njih je minister Boštjan Žekš pred kratkim poslal dopis, v katerem jih je zaprosil za njihov osebni pogled na ureditev visokega šolstva v Sloveniji. Prejeli so 14 odgovorov. Slovenske znanstvenike in raziskovalce, ki živijo v tujini in za katere imamo naslove, so zaprosili za njihovo mnenje o slovenski znanosti in slovenskem visokem šolstvu ter za predloge o potrebnih spremembah.
Povzetek mnenj, ki jih je 5. novembra predstavil minister Boštjan Žekš, predstojnik Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, na tiskovni konferenci : nujen je prepih visokošolskega prostora in večja konkurenčnost, plača in položaj naj temelji na delovnih dosežkih in odličnosti, ocenjevanje in rotiranje profesorjev, osredotočenje na določena raziskovalna področja, vračanje slovenskih znanstvenikov v Republiko Slovenijo, primeri dobrih praks in povezovanje znanosti in gospodarstva.
Daljši opis.
Na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu smo pripravili Akcijski načrt sodelovanja s slovenskimi znanstveniki in drugimi vrhunskimi strokovnjaki ter spletni imenik, s katerima želimo okrepiti sodelovanje doma in po svetu ter prispevati k razvoju znanosti v Sloveniji. Neobjavljen spletni imenik obsega okoli 300 naslovov, spletni imenik pa 150 naslovov.
Slovenske znanstvenike in raziskovalce, ki živijo v tujini in od katerih smo v zadnjem letu pridobili naslove, smo zaprosili za njihovo mnenje o slovenski znanosti in slovenskem visokem šolstvu ter za predloge o potrebnih spremembah. Odziv je bil sorazmerno majhen (14 odgovorov), kar se da morda razumeti, ker so ti ljudje polno zasedeni s svojim delom, po drugi strani pa neradi na hitro odgovarjajo, ne da bi imeli čas za temeljit premislek. Lahko le upamo, da odziv ni slab zato, ker bi anketiranci obupali nad razvojem v Sloveniji na tem področju, čeprav nekateri starejši v odgovoru omenjajo, da so jih o tem že večkrat spraševali, pa se nikoli ni kaj posebnega zgodilo.
Skoraj vsi, ki so odgovorili, so s področij naravoslovja in tehnike (eden je matematik, ki se ukvarja z ekonomijo, eden pa upokojen bibliotekar), ker so nasploh slovenski znanstveniki, ki so uspeli v svetu, večinoma s teh dveh področij in iz medicine. Grobo jih lahko razdelimo na dve polovici, mlade, ki so polno aktivni, na višku ali še malo pod viškom, in na starejše, ki so že upokojeni, vendar še sodelujejo pri delu svojih inštitucij. Vsi odgovori so resno in utemeljeno napisani ter bi jih bilo pri naših razmišljanjih o znanosti in visokem šolstvu dobro upoštevati. Slab odziv pa je lahko tudi posledica dejstva, da so nekateri znanstveniki potomci izseljencev, ki več tako dobro ne poznajo problematike visokega šolstva v Sloveniji.
1. Nujen je prepih visokošolskega prostora in večja konkurenčnost.
Osnovna stvar, ki jo vsi poudarjajo, je odprtje našega visokošolskega prostora; omenjajo prepotreben prepih in večjo konkurenčnost, ki temelji na resničnih dosežkih. Tega prepiha ne more biti, dokler je angleščina izgnana iz našega visokošolskega prostora. Razpisi za profesorska mesta morajo biti mednarodni, izbranemu kandidatu pa je potrebno zagotoviti primerno plačo po dogovoru in možnosti za raziskovalno delo (lasten laboratorij, sodelavci, itd.). Šele s poukom v angleščini bomo v večjem številu lahko pridobili tuje študente. Na Nizozemskem potekajo v prvem in drugem letniku predavanja v flamskem jeziku in v angleščini. Od tretjega letnika naprej pa izključno v angleščini. Okoli 30% tujih profesorjev govori zgolj angleščino.
2. Plača in položaj naj temelji na delovnih dosežkih in odličnosti.
Zdi se, da si pri nas prizadevamo za odličnost le z besedami. Ne zavedamo se, da znanost ni sociala in da je treba dati možnosti najboljšim mladim, ne pa vsem. V prejšnjem sistemu smo v znanosti imeli varnost in le malo selekcije, sedaj pa nimamo niti varnosti niti selekcije. Ni nagrajevanja, ni stimulacije mladih, raziskovalna uspešnost ne pomeni višje plače in položaja. Oddelki in fakultete niso nagrajeni za uspešno raziskovalno delo, zato tudi posamezniki za to niso nagrajeni, niti motivirani, fakultete pa niso motivirane, da bi najemale tiste, ki so za raziskovalno delo čim bolj uspešni. Fakultete tako ne morejo ponuditi konkurenčne plače in položaja uspešnemu raziskovalcu iz tujine. Imamo le inbreeding oziroma znanstveni incest. Potrebna je ostrejša selekcija in izbira najboljših, tako pri vstopu na univerzo, pri vstopu na podiplomski študij, pri vstopu na podoktorsko delo in pri stalni zaposlitvi na univerzi, ki jih mora biti sorazmerno malo. V Sloveniji so zaposleni na univerzah pojmovani predvsem kot pedagoški delavci. Za raziskovalno delo niso niti plačani, niti nagrajeni. Celotni delež si morajo pokriti s pedagoškimi urami, kar pomeni da nimajo dovolj časa za raziskovalno delo. Za predmete se morajo boriti, tudi če niso primerni predavatelji, da bi si pokrili polno plačo, oddelki pa ne morejo najeti odličnega raziskovalca, če zanj ne najdejo pedagoških ur in podobno. Znanstveniki ni treba, da so državni uradniki. Imajo svoje pogodbe z univerzo, poleg tega pa sami poskrbe za dodatna sredstva za raziskovalno delo iz državnih ali privatnih virov in iz tega financirajo svoje študente (šolnino) in svojo skupino.
3. Ocenjevanje in rotiranje profesorjev
Večina njih se strinja, da je naše osnovno in srednje šolstvo je v redu (čeprav so naši srednješolci bili po »Science and Eng. Indicators« leta 2000 boljši od ameriških, sedaj, leta 2010 pa so slabši), dodiplomski študij še kar le rahlo zastarel, podiplomski študij in doktorski študij pa ni niti dovolj selektiven niti dovolj kvaliteten. Profesorji bi morali rotirati in biti resno ocenjevani. Graditi moramo elito, za kar bi bilo treba iz univerz izločiti visoke strokovne šole, in po nekaterih mnenjih tudi dele fakultet ali fakultete, ki goje stroko (del anglistike, del ekonomije, del prava, velik del družbenih ved, zdravstvo (ne medicina). Po drugi strani pa bi morali najboljše kandidate pošiljati na doktorski študij na elitne ameriške univerze s štipendijami. Potrebovali bi eno majhno elitno univerzo, lahko pa bi imeli do 9 visokošolskih ustanov (po ameriških kriterijih). Množičnost univerzitetnega študija ni kompatibilna z njegovo mednarodno kvaliteto. Napredovanje bi naj predstavljalo »ozko grlo«, kar pomeni, da bi napredovali najsposobnejši kandidati, skladno z mednarodno oceno in brez klasičnih točkovanj.
4. Osredotočenje na določena raziskovalna področja.
Poudarek bi glede na majhen nacionalni prostor naj bil na posameznih raziskovalnih področjih, ki se lahko definirajo tudi s pomočjo gospodarstva in politike.
5. Vračanje slovenskih znanstvenikov v RS
Vsi navedeni vidiki pa so pomembni tudi v primeru vračanja nekaterih slovenskih znanstvenikov oziroma raziskovalcev. Sistem doma v praksi ni odprt, obstajajo celo birokratske prepreke, ki jih domači kandidati nimajo. V tujini namreč z izjemo vize različni kandidati, tujci in domači, predložijo enak nabor papirjev, pri čemer ni nihče privilegiran. Prav tako ni jasno, kje v karieri se prehaja iz enega stadija v drugega. Celotna ureditev je zelo netransparentna. Razpis novih akademskih pozicij pa mora biti javen in pravočasen. Elitnim slovenskim znanstvenikom v tujini, ki bi se želeli delno vrniti, bi lahko iz posebnega fonda (vsaj 100.000 EUR/leto) omogočili ustanovitev satelitske raziskovalne skupine v Sloveniji. Tudi za vračanje domov bi morali imeti transparenten sistem. Sodelovanje z gostujočimi profesorji s kakršnokoli afiniteto do Slovenije odpirajo dodatne možnosti za mednarodne povezave ali njihovo krepitev. Nekateri znanstveniki po svetu pa imajo za razliko od drugih migrantov željo po vrnitvi v Slovenijo.
6. Primeri dobrih praks
ZDA, Kanada in Japonska so tiste države, ki imajo na področju znanosti razvito konkurenčno okolje. Ameriška ekonomija, znanost, raziskave in šolstvo temeljijo na produktivnosti in sposobnosti ter gmotnih zmožnostih. Z konfliktnim zaprtim akademskim krogom in ljudmi, ki bi želeli vanj vstopiti, pa so se soočale (ali pa se še vedno soočajo) tudi nekatere druge evropske države. Uspešne in konkurenčne so predvsem Skandinavske države, kot primer dobre prakse pa se navajata Nemčija in Nizozemska. Nemčija je v želji po dobrih kadrih iz tujine ustvarila karierno pot, ki je vzporedna in konkurenčna tradicionalni, in ki se preko Junior profesorjev in research group leaderjev financira centralno iz zveznega proračuna. S tem se ustvarja pot, po kateri lahko Nemci, ki so se izobrazili v tujini pridejo v Nemčijo kot neodvisni profesorji.
Na Nizozemskem je nagrada za uspešno delo različnih oblik: povišanje plače, manjše pedagoške obveznosti, več raziskovalnega denarja in podobno.. Vsak zaposleni se vsako leto znova pogaja o svoji plači in poziciji. Glede na to, da so univerze relativno svobodne pri nagrajevanju, bodo uspešne ljudi zadržale in motivirale z opaznim povišanjem plače.
7. Povezovanje znanosti in gospodarstva
Osnovna naloga univerz so osnovne raziskave, katerih rezultate lahko gospodarstvo skupaj z univerzami pretvarja v nove proizvode. Uvesti bi bilo treba sistem preverjanja uporabnih možnosti za nove raziskovalne rezultate z zunanjimi izvedenci, kot npr. dela Izrael, rizični sklad itd.
Povzetek pripravil akad. prof.dr. Boštjan Žekš
