Maša za popravo krivic

| 05.11.2010, 08:28 Matjaž Merljak

V kraju Great Missenden v Angliji je bila 29. oktobra 2010 sveta maša za popravo krivic (Mass of Reparation). Slovesnost je bila posvečena spominu na množično in prisilno britansko repatriacijo 12.000 neoboroženih Slovenk in Slovencev maja 1945 iz taborišča Vetrinj v Slovenijo, kjer so jih kasneje oblasti na grozovit način pobile. Pobuda je prišla s strani lokalnega katoliškega duhovnika Timothya Russa. Organizatorja slovesnosti pa sta bila Keith in Slava Miles, ki sta bila ta teden tudi gosta v našem studiu.

Vprašanej: zakaj pravzaprav ta slovesnost?

Odgovor: Bili smo utrujeni od čakanja na uradno vladno izjavo o tej veliki napaki, ki bi vsaj deloma pripomogla k tragediji iz leta 1945. To smo poskušali storiti že po koncu hladne vojne, posebej pa po izidu knjige z naslovom Slovenija 1945: Spomini na smrti in preživetja po drugi svetovni vojni, avtorjev Marcusa Ferrarja in Johna Corsellisa. Knjiga je bila namreč izdana prav z namenom, da bi sprožila konkreten odziv na te dogodke.

Sedaj pa smo to sprožili tudi zato, ker je Slovenija uradno v zvezi Nato in je enakopravna članica Evropske unije in ker smo menili, da je to pravi trenutek, saj so vse skrite zgodbe in kruta preteklost ter cinična politika hladne vojne minili. Zato smo tudi pričakovali uradno opravičilo s strani vlade. Seveda razumemo, da se sedanjim politikom ni enostavno opravičevati se za dejanja nekdanjih politikov ali političnih predstavnikov. Za tem pa še stoji dejstvo, da odločitev iz leta 1945 ni bila politična, temveč krajevna in vojaška.

Žal nas naša želja ni nikamor pripeljala. Poskušali smo tudi doseči odziv prek parlamenta oziroma posebnega gibanja znotraj parlamenta, ki ga je vodil John Austin. Ko je ta prišel v Slovenijo, se je celo sam uradno opravičil britansko-slovenski parlamentarni ekipi. Kasneje smo tudi poskušali izkoristiti obisk kraljice v Sloveniji, saj je to bilo nepolitično dogajanje in dober čas za uradno opravičilo. Žal se slovenska vlada za to ni potrudila, angleška vlada pa prav tako ni storila ničesar. Ta se namreč odzove le, če ji je to naročeno, zato se ob vsem tem ni zgodilo prav nič. Vprašanje je spet prišlo na dan ob odkritju neverjetno grozljive povojne zgodbe množičnih grobišč v Sloveniji, kjer ležijo mrtvi različnih narodnih pripadnosti. Zgodba pa je znova privrela na dan tudi ob knjigi Titova skrivnostna leta v Moskvi 1935-1940 avtorja Silvina Eiltza. V njej so namreč trdni dokazi o tem, kar se je že v preteklosti velikokrat šušljalo, in sicer da je bil Tito namensko postavljen Stalinov tajni agent. To je bil nov razlog za ponovni poskus.

Zakaj maša za zadoščenje? S tem je bilo takole: domačega katoliškega duhovnika Canona Russa sta v času dopusta v župniji že dvakrat zamenjala slovenska duhovnika. Tako je zgodbo slišal iz mojih ust, pa tudi od obeh slovenskih duhovnikov. Ob tem je tudi sam zasledil nekatere poročila npr. o Hudi jami. Tako se je ob vsem odločil, da bo osebno nekaj storil v primeru, če vlada ne bo ničesar naredila. Lahko rečem, da je to za Angleže zelo tipično. Angleži namreč ne čakamo na vladne ukrepe, temveč sami storimo, kar se da, tudi če to stori le peščica ljudi. Tako se je vse skupaj tudi začelo. To ni bilo politično dejanje, temveč dejanje angleških ljudi, ki so se zavedli storjene napake v njihovem imenu in so zato želeli podariti duhovno zadoščenje sorodnikom žrtev.

Vprašanje: To torej ni bilo politično dejanje, kakšni pa so bili odzivi?

Odgovor: Najprej me je zelo presenetil Canon Russ, saj se je odločil, da bo vso zadevo izpeljal tudi, če bi bila akterja midva sama. Začutil je namreč, da je to nekaj zelo krščanskega in pomembnega. Vse skupaj sva omenila kardinalu Rodetu, domačemu nadškofu, drugim ljudem in nadškofu Stresu, ki je takoj sprejel povabilo. Pogovarjali smo se tudi s krajevnim katoliškim škofom v Angliji ter krajevnim anglikanskim škofom. Oba sta obljubila svojo prisotnost in poudarila, da je to resnično pomemben dogodek. Tako je vsa stvar rasla in samo gledali smo, kako Sveti Duh deluje in vse uresničuje. Krajevni prebivalci so si prav tako dogodka resnično želeli. Mašo smo med ostalimi omenili tudi Lojzetu Peterletu, Milanu Zveru in Jožetu Dežmanu ter drugim, ki so se dogodka udeležili na svoje stroške. Prejeli smo tudi veliko sporočil od ljudi z visokih položajev, kot je npr. nekdanji nadškof iz Canterburyja, razni drugi kardinali in nadškofi ter celo nadškof iz New Yorka. Z njim smo se srečali po naključju in mu ob tej priložnosti pojasnili razloge za mašo, on pa nam je na ta dan obljubil svoje sporočilo. Ljudje so si tega resnično želeli. Začutili so, da je to nekaj zelo potrebnega in se ob tem odločili, da ne bodo čakali na vladni odgovor.

Vprašanje: Kako pa je na to reagirala vlada in kako politiki?

Odgovor: Seveda smo povabili tudi politike, vendar so nam v večini odgovorili, da se zaradi prezaposlenosti dogodka ne morejo udeležiti. Lahko tudi povem, da smo povabili nekaj najvišjih slovenskih politikov, od katerih nismo dobili odgovora. Politiki namreč gledajo na trenutno politično situacijo in mislim, da so si v tem vsepovsod enaki.)))

Vprašanje: Je bilo to dejane enkratno ali ga boste še ponovili?

Odgovor: Mislim, da je na svoj način bilo enkratno, saj smo, ko smo se odločili to storiti, izvedeli, da je to zelo neobičajna stvar. V Angliji sem takšno sveto mašo zasledil samo enkrat, in sicer je to bila maša v liverpoolski katedrali za zadoščenje ob obletnici ukinitve trgovine s sužnji. Liverpool je bil namreč veliko pristanišče, ki je omogočalo bogato trgovino s sužnji. Naletel sem tudi na nekaj posameznih primerov drugod po svetu, a so ti zelo redki. Zato je to bil precej enkraten dogodek. Ne vem ali bomo to ponovili, mislim pa, da bi se lahko zgodilo. Nadškof Stres je namreč blagoslovil spominsko ploščo starodavnega Marijinega svetišče v kraju Great Missendenu. Ta plošča stoji za cerkvijo, na njej pa je podpisan Stres in upam, da se mu bodo Slovenci prišli poklonit. Tu leži moje upanje, da se bodo stvari nadaljevale.

Vprašanje: Gospa Slava, poleg tega kar se je dogajalo v Missendenu, se je tudi drugod po svetu tej slovesnosti pridružilo kar nekaj ljudi...?

Odgovor: Da, res sem bila zelo vesela in z menoj tudi vsi navzoči, ko so izvedeli, da nas podpirajo ljudje po vsem svetu. Moram priznati, da se je to začelo v Bostonu, ko je gospod Damjan Ristič rekel, da bo molil in bo istočasno daroval sveto mašo. Tako me je navdihnil, da sem poklicala še vse prijatelje v Avstraliji in so ti kar v dveh krajih molili. Tako je bilo tudi na Japonskem. Molili so tudi v Parizu in Južni Afriki. Tam namreč poznam župnika Charlesa Langea, ki je tudi obljubil, da bodo molili. Molil je tudi slovenski rabin v Trstu in moj nečak p. Maksimiljan v Stični. Molitve so nas spremljale tudi med sveto mašo in vsem se resnično in iskreno ter najlepše zahvaljujem, saj smo čutili njihovo toplino.

Vprašanje: Gospod Keith, kakšni so bili odzivi novinarjev in medijev v Angliji?

Odgovor: Večinoma tega niso videli kot veliko in pomembno novico. O dogodku smo obvestili dva novinarja, zasledili pa smo tudi dva zelo pomembna prispevka. Prvi prispevek je bil objavljen na radiu Free Europe. Pripravil ga je Charles Crawford, ki je bil nekoč britanski ambasador v Bosni, v Srbiji in Varšavi. Menim, da je razumel težo dogodka, saj je dobro poznal povojna grobišča v Srbiji in Bosni, prav tako pa dobro pozna zgodovino poboja poljskih oficirjev s strani ruske tajne policije v Katinskem gozdu. Zato je razumel pomembnost dogodka in napisal zelo tehten prispevek. Njemu je sledil tudi novinar v časopisu The Economist, ki je prav tako napisal zelo dober prispevek. Nekateri resnejši časopisi so zgodbi sledili, sicer pa se mediji za to niso preveč zmenili. Ti namreč pišejo samo o temah, ki so aktualne za Anglijo.

Vprašanje: Kaj pa slovenski mediji?

Odgovor: Zasledili smo, da je o tem poročal Dnevnik. To je seveda zelo dobro. Ne vem pa, kako je z ostalimi časopisi. Nekaj je bilo objavljeno tudi v odmevih. Bilo je precej resno in tehtno in to mi je bilo v veliko veselje, saj to ni bilo levičarsko ali desničarsko obarvano, to je bil strogo verski dogodek.

Vprašanje: Zakaj pa ste se sploh začeli ukvarjati s tem vprašanjem?

Odgovor: Osebno menim, da je resnica najbolj pomembna. Če ni resnice, nekdo nekje trpi. Sodbe o dejstvih in resnici so druga stvar. Potrebno pa je poznati resnico. Povsem jasno mi je, da zmagovalci pišejo zgodovino. Tako so zmagovalci pisali zgodovino Jugoslavije, kar pomeni, da je druga plat zgodbe bila zamolčana in se je zato izgubila. Mislim, da je za zdravje vseh narodov zelo pomembno spoznavati in priznavati resnico, tako za bodočnost kot za sedanjost.

Prevod: Leon Pavlič, bral je Blaž Lesnik.

---

Mašo v spomin na žrtve, med katerimi so bile tudi ženske in otroci, sta darovala northamptonski anglikanski škof Peter Doyle ter ljubljanski nadškof in metropolit Anton Stres. Somaševali so še vojaški vikar dr. Jože Plut, vodja slovenske katoliške misije v Londonu Stanislav Cikanek, anglikanski škof iz Buckinghama Alan Wilson in drugi. Maša je bila nekaj posebnega zaradi ekumenskega dogodka. Prvič so jo skupaj vodili katoliški in anglikanski duhovniki - slovenski in angleški.

Slovesnosti so se udeležili mnogi vidni politiki, zgodovinarji in duhovniki ter predstavniki Slovencev na otoku: slovenski veleposlanik Iztok Jarc, predsednik prve demokratične slovenske vlade in evropski poslanec Lojze Peterle, evropski poslanec in član parlamentarne skupine Evropskega parlamenta o spravi evropskih zgodovin dr. Milan Zver, direktorica Študijskega centra za narodno spravo mag. Andreja Valič, zgodovinarka dr. Tamara Griesser-Pečar, avtorja knjige Slovenija 1945 Marcus Ferrar in John Corsellis, predsednik Komisije za povojna grobišča Jože Dežman, zgodovinar Nikolaj Tolstoj, predsednik britanskega SSK Valentin Mohar in mnogi drugi predstavniki družbenega življenja iz Velike Britanije, Slovenije in drugih evropskih držav. Pri sv. maši je solistko Ireno Preda spremljal pevski zbor.

Prebrali so tudi sporočilo edinburškega kardinala Keitha O’Briena: „Zadostilna sv. maša ni le iskreno obžalovanje in duhovno zadoščenje za vse, kar se je zgodilo, temveč tudi spoznanje, da se je zgodilo nekaj duhovno pomembnega, nekaj pozitivnega, ozdravitev, ki je dragocena za nas v iskanju bolj bratske in sestrske prihodnosti. Vsaka kršitev pravičnosti in resnice zahteva zadostitev. Danes razmišljamo o napačni odločitvi, ki jo je maja 1945 naredila britanska vojska in nazaj poslala 12.000 vojakov, večinoma slovenskih katoličanov ter jih izročila sovražnikom v Jugoslaviji. Odkritje mnogih grobišč potrjuje ugotovitev, da je bila velika večina teh mož ob vrnitvi pomorjenih.

Na koncu prireditve so na predlog mag. Valičeve podpisali pobudo britanskim in slovenskim oblastem za ustanovitev mešane zgodovinske komisije, ki bo zbrala in ovrednotila vse dokumente in pričevanja ter pripravila skupno poročilo o tem vprašanju.

Preberite tudi fotogalerijo.