Odranci - blagoslov kipa msgr. Lojzeta Kozarja

Cerkev na Slovenskem | 15.11.2010, 20:15

V župniji Svete Trojice v Odrancih so v nedeljo popoldne z blagoslovom kipa duhovnika Lojzeta Kozarja prišli do vrha praznovanj v sklopu tako imenovanega Kozarjevega leta. Slovesno somaševanje je vodil nadškof pomočnik Marjan Turnšek.

Kip, ki so ga blagoslovili je posvečen dolgoletnem odranskem župniku, zavzetem oznanjevalcu in duhovnemu voditelju Lojzetu Kozarju st.. Odranska župnija sicer že vse leto obhaja sto letnico rojstva Lojzeta Kozarja, ki je bil tudi pisec leposlovnih knjig, pesmi, dramskih del in raznih strokovnih besedil, ter prevajalec iz nemščine in madžarščine. Slovesno sveto mašo je daroval mariborski nadškof pomočnik dr. Marjan Turnšek, ki je v pridigi spomnil na nekatere dogodke iz Kozarjevega življenja ter ga označil kot stanovitnega človeka: "Duhovnik Lojze Kozar st. je bil stanoviten človek, duhovnik in si tako pridobil večno življenje po zagotovilu danes oznanjenega evangelija: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje« (Lk 21,19). In k tej isti stanovitnosti, ki edina zagotavlja polno življenje, nas sedaj še na nov način vabi tudi s svojim likom, ujetim v umetniško podobo kipa na trgu pred cerkvijo. Njegov v kip ujeti duh s pogledom uprtim na sodobni cestni direndaj, ki je odraz splošnega »direndaja« življenja brez trdnih vrednot, vpetega v brezpotnost vsak trenutek spremenljivih idej, potrošnega hlastanja in brezkompromisnega boja za dobičkom, vabi, s kar v plesni večnostni korak ujeto lahkotno držo, k Presveti Trojici, v katere ljubezni smo vsi doma. Ob pogledu na njegov kip kar slišimo njegove besede: Vsa moja ljubezen Trojici velja, k njej naj pot tebe, popotnik, pelja!"

Poti k Bogu - posebna številka

Ob 100-letnici rojstva duhovnika in pisatelja msgr. Lojzeta Kozarja je 11. novembra 2010, izšla posebna številka škofijskega glasila Poti k Bogu. Vsa je posvečena prvemu odranskemu župniku, ki je s svojim delom zaznamoval ne le sedanjo murskosoboško škofijo, temveč Slovenijo in še širše.

Uvodnik je napisal murskosoboški škof Peter Štumpf. Posebna številka prinaša kratek življenjepis, pričevanja duhovnikov in drugih o msgr. Lojzetu Kozarju. Slikovno gradivo predstavi Marijine slike, ki so povezane s Kozarjevim življenjem, nagovarjajo pa nas tudi njegove misli, zapisane na kažipotih. Dodan je še kviz in predstavitev dveh novih knjig: Kozarjeve knjige Materina ruta in knjige o njem Vsa moja ljubezen.

Posebna številka Poti k Bogu ni naprodaj, temveč je darilo bralcem ob 100-letnici rojstva začetnika in prvega urednika Poti k Bogu.

Pridiga nadškofa pomočnika dr. Marjana Turnška ob 100-letnici rojstva msgr. Lojzeta Kozarja st.

Spoštovani msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof, dragi generalni vikar, dragi g. dekan in odranski župnik Lojze Kozar ml. ter bratje duhovniki in diakon, redovnice, dragi odranski župljani, spoštovani umetnik g. Marjan Drev in ostali cenjeni gostje!

Ne tisti znani refren »z Goričkega v Piran«, ampak »z Goričkega preko Odranec v Nebo« odmeva v vaši župniji že vse jubilejno Kozarjevo leto, dragi Odrančani. To je refren pesmi življenja vašega nekdanjega župnika, ki opeva, da je kot »premakljivi svečnik« spotoma pohitel z veselo vestjo posvetit še v Trbovlje, Hrastnik, Brežice, Turnišče ter za štiri vojna leta na Madžarsko in končno, kot za zadnji petmesečni premislek pred »osvojitvijo« Odranec, še v Veliko Polano. »Z Goričkega preko Odranec v Nebo« je življenjski refren vašega velikega duhovnega dobrotnika msgr. Lojzeta Kozarja st., ki se ga nihče ne bi sramoval in si vsi lahko samo želimo, da bi ga na podoben, a vsakemu lasten, način pel in odpel vsak izmed nas.

Duhovnik Lojze Kozar st. je bil stanoviten človek, duhovnik in si tako pridobil večno življenje po zagotovilu danes oznanjenega evangelija: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje« (Lk 21,19). In k tej isti stanovitnosti, ki edina zagotavlja polno življenje, nas sedaj še na nov način vabi tudi s svojim likom, ujetim v umetniško podobo kipa na trgu pred cerkvijo. Njegov v kip ujeti duh s pogledom uprtim na sodobni cestni direndaj, ki je odraz splošnega »direndaja« življenja brez trdnih vrednot, vpetega v brezpotnost vsak trenutek spremenljivih idej, potrošnega hlastanja in brezkompromisnega boja za dobičkom, vabi, s kar v plesni večnostni korak ujeto lahkotno držo, k Presveti Trojici, v katere ljubezni smo vsi doma. Ob pogledu na njegov kip kar slišimo njegove besede: »Vsa moja ljubezen Trojici velja, k njej naj pot tebe, popotnik, pelja!«

Duhovnik Lojze Kozar st. je bil stanoviten človek. Stanoviten v katoliškem realizmu, ki veje iz njegovih govorjenih in zapisanih besed. V resnosti krutih časov, ki jih je z ljudmi živel med in po drugi svetovni vojni, je ostal preroško stanoviten: »Glej, pride dan, razžarjen kakor peč, in vsi predrzneži in vsi, ki delajo krivično, bodo strnišče: dan, ki pride, jih bo sežgal. /…/ Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti« (Mal 3,19). Te Malahijeve besede so se in se še uresničujejo. Mnogi, ki so g. Kozarju st. in mnogim drugim predrzno grenili življenje in oteževali izpovedovanje in življenje vere, so ali postajajo »strnišče«, torej pogorišče. A tudi zaradi njegove in mnogih vernikov stanovitnosti na »strnišču«, ki so ga v Odrancih hoteli povzročiti oblastniki, danes ne stoji samo veličastna cerkev v čast Presveti Trojici, ampak tudi živo in dejavno župnijsko občestvo, v katerem lahko vsakemu »popotniku« preko sodobne duhovne puščave »vzide sonce pravičnosti« in ga obsije »ozdravljenje na njegovih žarkih« (Mal 3,20).

Duhovnik Lojze Kozar st. je bil stanoviten človek. Ko smo danes slišali v evangeliju Jezusove besede o templju: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen« (Lk 21,6), kdo ni pomisli, da je nekaj te groze, doživel ob gradbeni nesreči in osmih smrtih tudi msgr. Kozar. A ni se dal »zavesti« (Lk 21,8). S svojo stanovitnostjo je dal prednost življenju, čeprav bi mu verjetno takrat tudi obupa nihče ne mogel očitati. Niso ga strli; obstal je in ostal. Dragi bratje in sestre, želim si, da bi vsi dobro dojeli to njegovo življenjsko »lekcijo«. Svoje stanovitnosti pač ni vkopal v bogastvo, oblast in slavo, še manj v užitek, ampak jo vpel v neuničljivo upanje in gorečo ljubezen, izgorevajočo za zveličanje duš.

Duhovnik Lojze Kozar st. je bil stanoviten človek. Tak je ostajal tudi, ko je doživljal še druge uresničitve napovedi današnjega evangelija: »Vzdignil se bo narod proti narodu /…/ veliki potresi bodo /…/ kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja na nebu /…/ nad vas bodo dvigali roke, preganjali vas bodo /…/ in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred /…/ oblastnike« (Lk 21,10-12). Ali se mu ni vse to godilo? Bil je priča, kako so Slovenci, Madžari, Nemci vstali v vojni drug proti drugemu in celo Slovenci sami med seboj. Na številne načine se je »golih rok« znašel pred oblastniki, a z resnico in ljubeznijo v srcu; in brez sprotnega odpuščanja tudi ne bi mogel naprej. In še se je uresničeval Jezusov evangelij na njem: »To se bo dogajalo, da boste pričevali zame« (Lk 21,13). Razumel je in ni zamudil nobene priložnosti. Vi, ki ste ga poznali in z njim živeli, še to veliko bolje veste od mene. Govorjena beseda s prižnice ali ona, ujeta v zapor; in ona, ki je preko njegovega delovanja »meso« postala v potolaženih srcih, razvedrenih obrazih, sijočih očeh; ali ona, vidna v leseni barakarski cerkvi oziroma v sijoči »katedrali«; in nič manj njegova umeteljno zapisana pisateljska beseda – vse so bile, in še vedno so, eno samo pričevanje za Odrešenika. V vseh čutimo, da mu je Jezus ostal zvest tudi glede obljube: »Jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost, ki ji vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ugovarjati« (Lk 2115). Res mu nasprotniki niso bili kos, saj je iz njega govorila Božja modrost.

Duhovnik Lojze Kozar st. je bil stanoviten človek. In zato nam je še vedno učitelj in vzornik glede Kristusovega nauka. Ob njem lažje razumemo sporočilo današnjega evangelija, v katerem Jezus ni želel razodevati kot kakšen vedeževalec okultnih stvari o prihodnosti templja, ampak predvsem najgloblji smisel vseh stvari in vse zgodovine. Poudaril je, da naša zgodovina ni na poti h koncu - niču, ampak k izpolnitvi njenega smisla, ki ni v mogočnem templju narejenem s človeškimi močmi, ampak je v novem templju, ki je umrli in vstali Gospod. Jezus tolažilno sporoča, da ima svet in vse stvarstvo svoj začetek in svoj konec v ljubečem Očetu – katerega dom je novo nebo in nova zemlja. Ali ne razodevajo v nebo kipeči zvoniki vaše župnijske cerkve prav hrepenenje po takšnem domu?

In ta resnica je luč, s katero naj bi vedno osvetljevali vse, kar se zgodi – samo ta luč razodeva smisel življenju. Jezus želi rešiti človeka pred strahovi glede konca sveta, osebnega, ki ga pomeni telesna smrt, ali na splošno. Jezus želi, da bi nas pri odločitvah ne vodil strah pred smrtjo in koncem zemeljskega bivanja, ampak zaupanje Očetu, ki je njega obudil od mrtvih v nov način življenja. Uči nas »brati« zgodovino in znamenja časov v luči skrivnosti Jezusove smrti in vstajenja. Zmagal ne bo strah, ne zlo, ampak Očetova ljubezen do njegovih otrok.

Kar je Luka zapisal kot Jezusovo napoved, se dogaja vsak dan: mnogi se imajo za boga, bijejo se vojne, dogaja se terorizem, vstaje, eni so proti drugim – npr. v politiki, gospodarstvu, pojavljajo se nove bolezni - ker se stvarstvo uporablja v nasprotju z njegovim namenom, tudi lakota in revščina nista tuji današnjemu svetu, niti v naših domačih logih ne. Cerkev je še vedno preganjana na različne načine, trpi pa tudi zaradi notranjih razklanosti in needinosti, celo med pastirji, ter lastne težke grešnosti, žal kdaj tudi med pastirji.

Kot je stiske razumel msgr. Lojze Kozar st., vaš nekdanji župnik, ki bi v teh dneh postal stoletnik, če bi še bil med nami, jih sprejmimo tudi mi kot izziv za neuničljivo upanje v Kristusa, ki nam tudi v tem trenutku kliče: »To se bo dogajalo, da boste pričevali zame« in tisti čas nam bo On dal »zgovornost in modrost« (Lk 21,13.15). Verjamete vse to? Če, potem ste primerni za novo evangelizacijo, na katero čakajo današnje množice na brezpotjih sveta. Današnji slavljenec, dragi nam »stoletnik«, nam naj izprosi stanovitnost!