V mariborskem Slomškovem zavodu o vprašanju povojnih pobojev
Slovenija
Zavod Antona Martina Slomška v Mariboru je v sredo zvečer pripravil okroglo mizo z naslovom "Grobovi vpijejo v nebo", ki je bila namenjena vprašanju množičnih povojnih grobišč.
Kot so ugotavljali sogovorniki, vsi že vrsto let povezani s to tematiko, duh časa v Sloveniji še vedno ne dopušča dostojnega spomina in pietete do žrtev povojnega obdobja.
Predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jože Dežman je tako med drugim dejal, da je odnos do smrti, ki ga kažemo v Sloveniji, realen odnos, ki ga takšna civilizacija prinese s sabo. Za primer je navedel Nemčijo, kjer zadnja leta na veliko prekopavajo svoje mrtve po celotnem vzhodu države, pa čeprav gre večinoma za ljudi, ki so bili v službi zločinskega režima, a vsi ti imajo svojce in ti imajo pravico do žalovanja za njimi.
"Za naš primer pa velja, da so bili mrtvi prekletstvo za svoje žive. Vsaka družina je zaradi umrlega svojca, ki je bil poslan v partijski pekel, doživela vse vrste diskriminacije od ropanja, zaplemb premoženja pa vse do diskriminacije otrok v šolah," je dejal Dežman in dodal, da se takšna diskriminacija v osnovi vleče vse do danes, na kar kažejo zgolj simbolične odškodnine. Kot je dejal, gre za nesposobnost minimalnega sočustvovanja, s katerim bi žrtvi priznali njeno trpljenje, to pa Slovence v prihodnosti po njegovem še čaka.
Zgodovinar Mitja Ferenc, sicer tudi vodja evidentiranja prikritih grobišč, je opomnil, da vsako novo odkritje v medijih in javnosti večkrat sproži vprašanje smiselnosti takšnega početja t.i. "premetovalcev kosti". Po njegovih besedah se Slovenci o tej temi ne znamo niti dostojno pogovarjati, saj vsak pogovor o tem takoj povzroči delitev na dva tabora, ob tem pa pozabljamo na temeljno civilizacijsko pieteto. Ob tem je še dodal, da se zadnje čase dogajajo celo primeri sovražnega govora.
"Pozabljamo na mrtve, kar se je zgodilo tudi v primeru Hude jame. Prve dni je v državi vladal šok in sočutje ter spraševanje, kako se kaj takega sploh lahko zgodi, a se je kmalu vse vrnilo v stare tirnice. Spet smo bili vsega krivi tisti, ki raziskujemo, in po mnenju nekaterih razdvajamo narod," je dejal Ferenc, ki je še dodal, da so doslej evidentirali že 600 prikritih grobišč, ki pa so večinoma še vedno zapuščena brez primerne obeležbe. V zadnjem letu pa so po njegovem vse aktivnosti znova povsem zastale.
Kriminalist Pavel Jamnik, ki se ukvarja s področjem povojnih pobojev, je dejal, da osnovna težava pri odkrivanju povojnih zločinov ni dejstvo, da so v policijskih vrstah še vedno nekateri, ki so bili tam že v času prejšnjega sistema, pač pa predvsem miselnost ljudi, da gre v primerih povojnih pobojev za drugorazredne ljudi, njihovi poboji pa da so bili nekaj takega, kar ni vredno tolikšnega obsojanja kot drugi zločini.
Novinar RTV Slovenija Jože Možina, ki že dalj časa preiskuje povojne poboje, je ob tem povedal, da je javna televizija, kakršnakoli že pač je, v zadnjih dveh desetletjih skušala javnosti predstaviti to problematiko ter pokazati na krivce, ki jih po njegovem sploh ni tako težko identificirati. Kot je dejal, je sedanja civilizacija v 5000 letih obstoja do najnižje točke prišla prav v zadnjih šestdesetih letih, od pojava nacizma naprej, vse skupaj pa se po njegovem vleče tudi v današnji čas.
Možina je ob tem še dodal, da je tranzicijska levica tista, ki aktivno onemogoča obravnavo teh problemov, a so tudi pomladne stranke, ko so bile na oblasti, bile preveč pasivne. "Če imamo tu še predsednika, ki govori o tem, da je to drugorazredna tema, ter se z veliko skrbjo in občutkom civilizacijske krivde spominja žrtev v Srebrenici, hkrati pa pozablja na Hudo jamo in ostala grobišča v Sloveniji, potem je jasno, da iz take nacije na področju spoštovanja mrtvih ne more biti veliko," je še dodal Možina.
