Cerkev na Slovenskem dobila sedem stalnih diakonov
Slovenija | 07.11.2010, 17:14
V stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani je nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres posvetil sedem novih stalnih diakonov. Med njimi je bil tudi sodelavec Radia Ognjišče Tadej Sadar.
V stalne diakone so bili posvečeni Franc Bavec iz župnije Ljubljana – Dravlje, Jože Iskra iz župnije Ljubljana – Polje, mag. Andrej Justinek iz župnije Planina pri Rakeku, Mirko Klobučar iz župnije Jesenice, Andrej Kolenc iz župnije Ljubljana – Polje, Anton Kunstelj, dr. med. iz župnije Ljubljana – Vič in Tadej Sadar iz župnije Ljubljana – Sostro.
Kandidati so se na poslanstvo, ki ga bodo prevzeli v sklopu župnij, pripravljali štiri leta. Intelektualna priprava je potekala v okviru študija na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani oz. na Katehetsko-pastoralni šoli, vzgojno-bogoslužna formacija pa na mesečnih srečanjih v frančiškanskem samostanu na Brezjah. Stalni diakoni so poročeni ali neporočeni možje, ki ne morejo biti posvečeni v duhovnike.
Diakonat kot prva stopnja svetega reda
Diakonat je prva stopnja zakramenta svetega reda. Drugo stopnjo predstavlja prezbiterat (duhovništvo), tretjo pa episkopat (škofovstvo).
Diakonsko posvečenje običajno prejmejo kandidati za duhovništvo, Cerkev pa je po drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965) ponovno vzpostavila tudi stalni diakonat kot samostojno službo, ki ga lahko prejmejo samski ali poročeni možje. Diakonska služba je predvsem služba služenja. Diakoni berejo in oznanjajo Božjo besedo, prisostvujejo sklenitvi zakramenta sv. zakona, delijo blagoslove ter vodijo krščanski pogreb.
Poslanstvo diakonov se ne omejuje samo na bogoslužje, ampak stopa tudi v aktivno življenje krajevne Cerkve (škofije). Diakoni so poklicani, da tako krščanskim skupnostim kot tudi karitativnim in izobraževalnim ustanovam ponudijo poglobljeno in celostno pomoč. Nekateri delujejo v župnijah, drugi pa na posebnih področjih kot so Karitas, šolstvo, kateheza ali gospodarstvo.
Diakoni so v službi oltarne mize in Božje Besede
Papež Benedikt XVI. je z Motu proprio »Omnium in mentem« (V vednost vseh) dne 26. oktobra 2009 glede diakonata določil, naj se v Zakonik cerkvenega prava (kan. 1008 in 1009) iz leta 1983 vneseta dve spremenjeni formulaciji. Dejansko gre pri tem za uskladitev Zakonika cerkvenega prava s Katekizmom katoliške Cerkve.
Papež Janez Pavel II. je namreč že leta 1997 v dopolnjeni in uradni izdaji Katekizma katoliške Cerkve (člen 875) vnesel naslednje določbe: »Od Kristusa škofje in duhovniki prejmejo poslanstvo in pooblastilo ('sveto oblast', 'potestas sacra'), da delujejo 'in persona Christi Capitis' (to je v osebi Kristusa glave, kot zastopniki Kristusa glave), diakoni pa prejmejo moč ('vim') za služenje Božjemu ljudstvu v 'diakoniji' bogoslužja, besede in ljubezni, v občestvu s škofom in njegovim duhovniškim zborom.« Zakonik cerkvenega prava torej zdaj prevzema besedilo dopolnjenega Katekizma katoliške Cerkve (člen 875 in tudi 1581).
Mednarodna teološka komisija (MTK) v Rimu je od 1998 do 2002 preučevala teološka vprašanja o diakonatu. Podpisani sem bil v tem obdobju njen član. Tedanji prefekt Kongregacije za nauk vere kardinal Joseph Ratzinger je kot predsednik MTK dne 30. septembra 2002 dovolil objavo soglasno sprejetega dokumenta v francoskem jeziku »Le diaconat«. MTK v svojem dokumentu v 470. opombi že omenja, da pri Svetem sedežu obstaja načrt o spremembi Zakonika cerkvenega prava glede kan. 1008. To se je v resnici zgodilo, ko je papež Benedikt XVI. objavil omenjeni Motu proprio. V njem papež ne le teološko, ampak tudi pravno razlikuje duhovniška opravila od diakonskega služenja: samo škofje in duhovniki delujejo v osebi Kristusa kot glave (agere in persona Christi Capitis). Diakoni pa prejmejo moč za služenje Božjemu ljudstvu v diakoniji ali služenju bogoslužja, besede in ljubezni.
Papež Benedikt XVI. je hotel, da s to odredbo »po eni strani jasneje zasije enotnost teološkega nauka in pravne zakonodaje, po drugi strani pa koristnost pastoralnih predpisov, po katerih so cerkvene odredbe naravnane na blagor duš. Najvišja oblast Cerkve zaradi učinkovitejšega zagotavljanja potrebne enotnosti nauka in pastoralne namembnosti včasih določi primerne spremembe pravne zakonodaje ali vanje vnese kakšno dopolnilo«.
Nekateri se sprašujejo, ali vrhovni zakonodajalec v Cerkvi s to odredbo degradira diakonat in mu pušča kvečjemu dekorativno vlogo pri bogoslužju. Spet drugi so začeli gojiti upe, da bi se s to odredbo vendarle odprla vrata ženskemu diakonatu. Odvrniti je treba, da je namen nove odredbe drugačen: po eni strani hoče teologijo diakonata »tesneje povezati z naukom drugega vatikanskega koncila«, po drugi strani pa bolje pojasnjuje profil služb, se pravi »posebnost in različnost škofovstva, duhovništva in diakonata«. Zdaj je jasno določeno, da škofje in duhovniki delujejo v osebi Kristusa glave (kot zastopniki Kristusa glave), diakoni pa prejmejo moč za služenje Božjemu ljudstvu v »diakoniji« bogoslužja, besede in ljubezni. Z eno besedo: diakoni so posvečeni za strežništvo ali diakonijo.
Tako določa drugi vatikanski koncil, ko govori o treh stopnjah svetega reda: »Na nižji hierarhični stopnji so diakoni, na katere se polagajo roke 'ne za duhovništvo, ampak za strežništvo' (C 29; prim. Š 15). Za diakonsko posvečenje polaga roke samo škof in tako izrazi, da je diakon v svojih nalogah 'diakonije' na poseben način vezan na škofa« (KKC 1569). Katekizem razločno opredeljuje hierarhično in pravno mesto diakonov: »Diakoni so posvečeni nositelji cerkvene službe za naloge služenja Cerkve; diakoni ne prejmejo službenega duhovništva, pač pa jim posvečenje podeli pomembne naloge pri službi Božje besede, bogoslužja, dušnopastirskega vodenja in del ljubezni do bližnjega – naloge, ki so jih dolžni spolnjevati pod pastoralno avtoriteto svojega škofa« (KKC 1596).
