Hlapci in njihove pravice

Slovenija | 12.11.2010, 14:45

Praznovanje sv. Martina v novembru polni vinske ceste in gostilne in vsi veselo nazdravljamo svetniku, ki vernim in nevernim, ločenim in neločenim od države daje priložnost, da veselo nazdravimo s kapljico, ki utopi vse skrbi.

Duhovniki veselo blagoslavljajo cisterne in sode, in ga ni junaka, ki bi dvomil in pogumno povedal, da to ni prav. Če bi vino in ladja znala govoriti bi nedvomno sprožila najmanj ustavni spor zaradi diskriminacije, češ kako to, da je vino dovoljeno žegnat, ladjo pa ne. Toda to je že drugo poglavje. Ko smo že pri sv. Martinu, pa še v vednost vsem tistim, ki ga častijo samo zaradi vina mali poduk, sv. Martin ni stopil na pot svetništva v vinski kleti, pač pa takrat, ko je dal prezeblemu beraču polovico svojega plašča. Vredno posnemanja tudi to dejanje in morda bo katero od vinskih kraljic doseglo tudi to sporočilo, da bo od vesele druščine izprosila kakšen cent za reveže. Za letos je, žal, prepozno. Ali pa ne?

No, ko smo že pri kraljicah, je prav, da ne pozabimo tudi na kralje. V Ljubljani je kraljev ulice vse več. Vsak človek je vreden spoštovanja, pa vendar sprašujem: Ali je res edina pot za mlade ljudi, z zabuhlim obrazi in žalostnimi očmi nagovarjanje mimoidočih, da odkupijo časopis, ki naj bi jim pomagal dvigniti samopodobo. A je kos papirja na katerem piše Kralji ulice res dovolj za boljšo samopodobo mladenke ali mladeniča, ki brezciljno tava po ulicah. Že sama beseda kralji me nehote spominja na domačega frajerja, ki je na Yugota (za mlajše naj povem, da je bil to avto naše mladosti) dal znak Mercedes. Namesto boljše samopodobe je bil deležen posmeha. Zato sem globoko prepričana, da ti mladi ljudje potrebujejo in zaslužijo veliko več.

Pa ne samo brezdomci in klošarji, vsi državljani in državljanke si zaslužimo veliko več. Kot sodelavka Karitas in članica Komisije pravičnost in mir čutim dolžnost, da večkrat opozorim na težave malega človeka, predvsem pa povzdignem glas, ne glede na to ali me kdo hoče ali noče slišati. Tako sem ob neki priliki kar večkrat ponovila, da je pri nas že 100.000 brezposelnih ljudi, kar ustvarja nezadovoljstvo, jezo, žalost. Ko so že imeli poln kufr mojega trkanja na vest, mi je nek višji uradnik zabrusil, češ kaj problemiram, saj smo po številu brezposelnih po statistikah še vedno pod evropskim povprečjem, pa tudi število prebivalcev Slovenije, ki živijo na pragu revščine, po statistiki, še ni presežen. Groza. Res me je zadelo, v tistem trenutku se mi je zdelo, da je gospoda s sedanjim stanjem zadovoljna, še več, da je vse naravnano tako, da statistično ne izpademo iz povprečja. Vsakemu laiku je potem razumljivo, da tudi socialna politika vzdržuje revščino, ki vodi v siromašenje slovenskega človeka v duhovnem, duševnem in materialnem smislu. Sprašujem: a bo spet potrebno s Kajuhom zapeti tisto znano: »..ker nismo le številke, smo ljudje.«

Sicer pa so že nekaj časa ulice prestolnice priče različnih demonstracij, vendar se zaradi njih nič ne zgodi, nič ne spremeni. Psi lajajo, karavana gre dalje. Brezposelnih in brezpravnih je vedno več, študentje in mladi izgubljajo energijo v političnih vodah, namesto, da bi bil študij na prvem mestu, pokojninsko reformo so itak zakvačkali, zrak pa je za parlamentom nedvomno bolj čist, kot pred njim, kjer je množica zasavcev z maskami na obrazu. Glede na to, da so nas polna usta demokracije, predvidevam, da vrli parlamentarci, tako med sabo, ko jih nihče ne sliši rečejo : hvala Bogu za demonstracije, tako Evropa in svet vidi, da imamo tudi mi demokracijo, drugače bi lahko dvomili, da smo naredili črto čez prejšnji režim.

Ja, črto smo res naredili, vendar ob vseh pogovorih in dogovorih nehote človek pomisli, da oživljamo kraljevino, kot so jo poznali naši predniki. Sicer, da ne bo pomote, vsi so o takratnem času govorili zelo spoštljivo. Danes pa je vse skupaj že smešno ali bolje pomešano: v prestolnici bratski župan, srečanje našega premiera s hrvaško premierko je podobno mehiškim nadaljevankam, sedaj pa še popravni izpit v Bosni za bivšega moža prelomnih časov. Ljudje, a res ne poznamo besed, da je potrebno zliti novo vino v nove mehove, drugače se bo vse pokvarilo?

In stare mehove še vedno vlači v ospredje naše sodstvo. Zakaj? Sodstvo in pravna država je tisto, kar državljani v tem trenutku najbolj potrebujemo. Namesto, da bi reševali stotisoče ponižanih in razžaljenih hlapcev Jernejev, ki potrebujejo pravico bolj kot kruh humanitarnih organizacij, se med sabo dajejo kot branjevke na tržnici. Naj mi branjevke oprostijo za primerjavo, ker one si svoj kruh pošteno zaslužijo.

Pred nami je Teden karitas z zgovornim naslovom Nosite bremena drug drugemu. Še vedno je slovenski človek pripravljen pomagati nositi breme sočloveku, zato se ni bati, da bo kdo lačen kruha. Bati pa se je, da bo vse več ljudi žejnih pravice. V letošnji likovni koloniji Umetniki za karitas, kjer je nastalo več kot 150 likovnih del, nosi eno naslov: Novodobni hlapec Jernej. Slikar je začutil stisko časa in na slikarsko platno postavil propadajočo tovarno, pred njo pa s sklonjeno glavo človeka – delavca, ponižanega in razžaljenega. Upam in želim, da bi se to z barvami izraženo sporočilo dotaknilo vseh, ki verjamemo, da je nad vsemi sodniki sveta še eden, največji in najbolj pravičen.

Pa vse dobro vam želim.