Stisk roke je premalo

Slovenija | 05.11.2010, 08:55

V nedeljo bomo obhajali zahvalno nedeljo. To bo dan hvaležnosti in zahvaljevanja, vendar ne le za letino in pridelke, ki jih je dala narava, ampak tudi za druge darove, npr. za spoznanje, svobodo, dobroto, dom, čas, vero.

Ko bi imeli tega vsi v izobilju, bi bilo življenje drugačno. Si lahko predstavljate? No, ja, če bi imeli vse to vsaj naši veljaki v državnem vrhu, bi bilo precej drugače. Ko bi vsakič znova spoznali, kaj je prav in kaj ne... ko bi bili ožarjeni z dobroto, ne pa s sebičnostjo in lakomnostjo, ko bi imeli dom v pravem pomenu besede, z družino, ki bi bila drugim zgled, ne pa da v javnost curljajo take in drugačne informacije o nenavadnih posteljnih in obposteljnih aktivnostih nekaterih... Ko bi imeli čas, da bi vse dobro domislili in bi ta čas tudi dobro izkoristili, bi bil uspeh na dlani, ne pa da govorijo, da potrebujejo razmislek, potem pa do tega niti ne pride, ampak se odločitve sprejemajo na podlagi namigov kvazi strokovnjakov ali kvazi poznavalcev, samih "verodostojnih" ljudi, ki delajo za dobro vseh. Ja, seveda.

Ko bi imeli vero, bi lahko gore premikali, ne pa da Slovenija še vedno stopica na istem mestu oz. se le še bolj pogreza v jamo s preveliko javno porabo, prevelikim zadolževanjem in premalo ustvarjenega. Če nimaš, boš pa vzel drugim, je načelo, ki prepogosto pride do izraza za časa vladanja te vlade. In ko bi imeli vero, bi se zavedli lastne šibkosti, nesposobnosti in drugih pomanjkljivosti, in bi z vso odgovornostjo prepustili prostor vladanja drugim. Ampak ne! Ker se je gospod premier odločil, da bo uspešen predsednik (kot da je odločitev dovolj), mu moramo dati nove in nove priložnosti, čeprav jih je zapravil že nešteto. On se trudi, on dela... Kako dela, pa zmajujejo z glavo ne le v opoziciji, temveč tudi v koaliciji. Če se ne bi bali za svoj obstanek nad gladino, bi si že zdavnaj izmislili kakšno drugo rešitev. A kaj ko bi to pomenilo, da se morajo odpovedati tudi lastnim položajem. Čeprav, roko na srce, nekaj poštenih, ki se spoznajo na posel in ga odgovorno opravljajo, kljub vsemu imamo. Nekaj pa jih je barko že zapustilo.

Ali se le ziba ali tudi tone? Vprašanje je zgolj retorično...

Kot rečeno, na barki je po mojem mnenju vendarle nekaj svetlih izjem. Poglejmo primer gospodarske ministrice Darje Radić. Šele poleti je nastopila ta položaj, a je svojim kolegom že dodobra premešala štrene. Najprej z izjavo, da so stečaji podjetij dobri. "Stečaj je za podjetja najboljša in najmanj boleča rešitev za rešitev iz težav," je ocenila za Finance. Dodala je, da morajo banke sprožiti stečaje, ker se morajo očistiti tudi same. Dober argument, strokovnjaki so ji ploskali, a gospodarstvenikom z umazanimi rokami se je malce zaletelo. Potem je razburila z odločitvijo o razrešitvi nadzornega sveta Holdinga Slovenske elektrarne, za katero smo že mislili, da bo usodno vplivala na njeno ministrovanje, a jo je dobro odnesla. V vrstah koalicijske socialne demokracije so bili namreč zaradi te poteze milo rečeno vznemirjeni. Poleg tega je izjavila, da se želi znebiti energetskih lobijev, ki gledajo izključno na interese posameznih regij- navezala se je namreč na načrte združevanja energetskih stebrov, ob čemer so nekaterim spet pordela lica. Včeraj pa nas je spet nekoliko presenetila z odgovorom na vprašanje, na kaj pomisli, ko vidi finančnega ministra Franca Križaniča, odgovorila, da vidi veliko nevarnost za slovensko gospodarstvo in njegovo konkurenčnost. Si predstavljate? V nadaljevanju je takole pojasnila: "Minister mora poskrbeti za javni dolg in polnjenje proračunske blagajne, slovensko gospodarstvo pa ni več sposobno servisirati vseh zahtev proračuna, zato Franc Križanič eleganten vir za dodatne obdavčitve vidi v drugih možnih dajatvah in trošarinah. A to je prepoznana nevarnost in ko pride gradivo z njegovega ministrstva, se pri nas zasvetijo vsi rdeči alarmi." Zanimivo, morda bo vendarle zasvetil tudi take vrste alarm, da bo prišlo do zamenjave tega ministra... upam pa, da ne ministrice. Lahovnik si je namreč že opekel prste, ko je silil po kostanj v vročo žerjavico, in bojim se, da je Radićeva na istem. Sama bi prej predlagala, da naj ob vseh dosedanjih odločitvah raje dobi povišico! Pri meni si jo je zaslužila z odkritosrčno izjavo, da jim je Pahor že velikokrat kakšno zakuhal in da ga velikokrat priganjajo, naj se vendarle podviza in sprejme kakšne odločitve, pa se ne da. Priznanje slabosti svojega šefa ni enostavno, a ona ima očitno dovolj poguma, da to stori. Pohvale vredno.

Med ženskami, ki uživajo moje spoštovanje, je tudi obrambna ministrica Ljubica Jelušič, občasno pa tudi Irma Pavlinič Krebs. Odločni, vztrajni, dialoški in strokovni. A žal premalo, da bi lahko staro barko premaknili iz kalnih voda.

Ja, vsi smo na tej barki... in delimo njeno usodo. Do kdaj? Kdaj jo bomo vzeli v svoje roke? Bomo sposobni to storiti že na naslednjih volitvah ali bo spet prevladalo stališče, da so vsi enaki ali pa da tega in tega že ne bomo volili, ker ga ne maramo. Pa vendar bi nam po vseh teh letih- 20 jih bomo kmalu praznovali- že lahko postalo jasno, da všečnost niti ni garancija za dobro vodenje. Pahor je namreč povsem všečen- prijazen, z vsemi se pogovori, vsakega potreplja po ramenih, prisluhne novinarjem in se zelo trudi odgovarjati na njihova vprašanja, tudi nekdanji predsednik Milan Kučan je bil všečen, modrook in prijazen. A to preprosto ni dovolj. Vsakemu nekaj manjka. Nekaj, česar sami pravzaprav nočejo. Zato je to treba poiskati pri drugih. In če sklenem z mislijo, ki jo je pred zahvalno nedeljo zapisal novomeški škof Glavan: "Zahvaljevati se moramo celo za različne preizkušnje, ki jih Bog obrača v dobro, ko nam odpira oči in širi srce za razne stiske bližnjega." Stisk je veliko, zato stisk roke ni dovolj.