Pogovor s p. Milanom Žustom o delu za večjo in bolj vidno krščansko edinost

Cerkev po svetu | 15.11.2010, 14:15 Marta Jerebič

Papeški svet za spodbujanje edinosti med kristjani letos praznuje Abrahama. Osrednje slovesnosti ob tem jubileju bodo potekale v sredo. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z uslužbencem te ustanove p. Milanom Žustom.

Papeški svet za spodbujanje edinosti med kristjani praznuje 50 let obstoja. Osrednje slovesnosti bodo potekale 17. novembra. V Vatikanu se bo ob tej priložnosti mudil tudi anglikanski primas - kaj se bo torej te dni dogajalo v Vatikanu?

Obhajamo zelo pomemben dogodek, ki se ga mogoče še vse premalo zavedamo: pred 50 leti se je katoliška Cerkev začela bolj zavestno približevati ostalim kristjanom, s katerimi smo se skozi zgodovino razšli, in iskati primeren dialog z njimi, v upanju da bi nekoč le prišli do popolne edinosti. To je bilo v času priprave na drugi Vatikanski Cerkveni zbor. Tedanji papež, blaženi Janez XXIII, se je odločil povabiti kot opazovalce tudi predstavnike raznih krščanskih Cerkva in skupnosti, da bi se bolj spoznali in bi tako raslo zaupanje med kristjani raznih veroizpovedi. Zato je ustanovil Tajništvo za spodbujanje edinosti med kristjani, ki se je pozneje, leta 1988, preimenovalo v Papeški svet, kot se imenuje še danes.

Na slovesnosti, ki bo potekala 17. novembra popoldne, se želimo spomniti na te začetke uradnega dialoga katoliške Cerkve z ostalimi kristjani in razmišljati o tem, kako iti naprej, da bi bila naša srečanja še bolj plodna. Tako bosta poleg bivšega predsednika papeškega sveta, kardinala Walterja Kasperja, spregovorila tudi dva predstavnika drugih krščanskih Cerkva: primas anglikanske Cerkve, canterburyjski nadškof Rowan Williams, in pravoslavni metropolit Ioannis Ziziulas, predstavnik ekumenskega patriarhata. Obenem pa bo to tudi priložnost srečanja s predstavniki raznih krščanskih Cerkva in skupnosti v Rimu.

Kako bi ocenili dialog z drugimi krščanskimi Cerkvami in skupnostmi, v primerjavi z obdobjem, ko še ni bilo tega papeškega sveta (oz. tajništva)?

Srečanja so bila že prej, vendar bolj na osebni ravni, pogosto tudi na skrivnem, saj pred drugim Vatikanskim Cerkvenim zborom katoličanom ni bilo dovoljeno moliti z drugimi ali se pogovarjati z njimi o duhovnih rečeh. Vendar so prav ta skrivna srečanja in pogovori, pa tudi prijateljstva, veliko prispevali k začetkom uradnega dialoga, ki je do danes prineslo že veliko sadov. Zelo pomemben korak je bil dekret drugega Vatikanskega cerkvenega zbora Unitatis redintegratio, ki je pozval katoličane in tudi vse ostale k odgovornemu dialogu z vsemi kristjani. V zadnjih 50-ih letih smo se tako bolje spoznali in se začeli spoštovati med seboj se in zanimati drug za drugega. To seveda še ni doseglo vseh kristjanov, ne katoličanov, ne ostalih, se pa vedno bolj širi zavest, kako pomembno je, da se trudimo za večjo edinost, pa tudi, da smo za to odgovorni vsi. Raste zaupanje, ki je prvi pogoj za zbliževanje med ljudmi, ki so dolgo živeli vsak zase. Ko si bolj zaupamo, se lahko med seboj tudi lažje in odgovorneje pogovarjamo tudi o tistih vprašanjih, ki ostajajo odprta in včasih konfliktna.

Proces zbliževanja med Katoliško Cerkvijo, protestanti in pravoslavno Cerkvijo je v zadnjih letih naredil nekaj ključnih korakov naprej. Pri tem mislim npr. na podpis skupne izjave o opravičenju v Augsburgu leta 1999, in druge skupne izjave papežev in pravoslavnih patriarhov ali na dokumente mešanih katoliško-pravoslavnih teoloških komisij. Kaj nas najbolj oz. kaj nas pravzaprav še razdvaja?

Najbolj nas razdvaja in ločuje prav nezaupanje, ki je sad predsodkov, ki so se nakopali v dolgih stoletjih, pa tudi ran, ki smo si jih zadajali. Tako so tudi razlike, ki jih opazimo tako v teologiji kot v bogoslužju, videti večje, kot dejansko so. Gre predvsem za vprašanje prvenstva rimskega škofa in za dogmo o njegovi nezmotljivosti, za nekatere druge dogme, kot na primer Marijino brezmadežno spočetje, za dodatek besede »filioque« v Veroizpoved (to pomeni, da se sveti Duh izhaja ne le iz Očeta, ampak tudi iz Sina), in še marsikaj podobnega. Na prvi pogled so te in druge razlike videti zelo pomembne, in ko ni zaupanja, se zdi da so upravičen razlog za zavračanje tistega, ki se po njih ravna. Ko pa pogledamo stvari bolj od blizu, ko se bolje spoznamo in si začnemo zaupati, potem je takšnih razlik, ki motijo in razdvajajo, vedno manj ali pa so vsaj manj pomembne. In čeprav se na zunaj zdi, da so pravoslavni veliko bolj oddaljeni od nas kot protestanti, ugotovimo, da so nam pravoslavni veliko bolj blizu, medtem ko je več resnih vprašanj v odnosu s skupnostmi, ki izhajajo iz reformacije. Mogoče nas z enimi in drugimi še najbolj razdvaja greh, oslabelost odnosa s Kristusom. Bolj ko se poglabljamo v veri, v osebnem odnosu z Bogom, lažje se bomo srečali in spravili z ostalimi, ki verujejo v istega Kristusa.

Se vam zdi, da je mogoče v prihodnosti srečanje med papežem Benediktom XVI. in ruskim patriarhom Kirilom?

V zadnjih letih so se odnosi z Rusko pravoslavno Cerkvijo močno izboljšali. Res je, da se tega na zunaj ne opazi vedno, vendar če kdo zna opazovati, je dovolj znamenj, ki kažejo na zbliževanje: vse več je medsebojnih obiskov, na pravoslavnih teoloških fakultetah se katoliška Cerkev predstavlja na vedno bolj primeren način, ponekod so na pravoslavne teološke fakultete povabljeni k sodelovanju tudi katoliški profesorji – tudi jaz sem junija imel predavanje v eni od pravoslavnih teoloških šol v Moskvi. Vse to počasi pripravlja tisto ozračje zaupanja, v katerem bo prej ali slej lahko prišlo tudi do srečanja med papežem in ruskim patriarhom. Vendar se zaenkrat še ne govori o konkretnem datumu. Sicer pa se prav nič ne mudi, pomembno je le, da se širi zaupanje, da bi lahko takrat, ko bo do srečanja prišlo, velika večina to sprejela z veseljem.

Je kakšen poseben razlog, da je bil za vodenje tega dikasterija 1. julija letos izbran msgr. Kurt Koch? Sam je v intervjujih večkrat povedal, da ga je papež izbral tudi zato, ker ima izkušnje s skupnostmi, ki izhajajo iz reformacije …

Gotovo je razlogov za izbor več: že več let je član našega Papeškega sveta, sodeloval je v teološkem dialogu tako s pravoslavnimi kot z evangeličani. Poleg tega ima precej izkušnje v odnosih s protestantskimi skupnostmi – te so v Švici, kjer je deloval kot škof, kar dobro zastopane. Poznan je tudi kot dober teolog in poznavalec drugega Vatikanskega cerkvenega zbora – zato ni slučajno, da ga je letos papež povabil, da je njegovim bivšim učencem o tem pomembnem dogodku spregovoril na rednem letnem srečanju v Castelgandolfu. Torej razlogov je več, samo papež pa ve, kateri so bili najbolj pomembni.

V čem je pomen srečanja, ki ga ob 1700 letnici milanskega edikta pripravljajo v Nišu? Bi se ga lahko udeležil tudi Benedikt XVI. in nagovoril patriarhe različnih pravoslavnih Cerkva?

Praznovanje 1700 letnice milanskega edikta je pomemben dogodek, ki se tiče vseh kristjanov, zato bi lahko postalo tudi pomembno ekumensko srečanje. Priprave nanj potekajo v Srbiji tako na strani katoliške kot pravoslavne Cerkve, je pa še prezgodaj, da bi lahko govorili o kakem bolj konkretnem načrtu in o tem, ali bi se ga lahko udeležil tudi papež Benedikt XVI. Velja podobno, kot sem že omenil glede njegovega srečanja z ruskim patriarhom: če se ustvari dovolj zaupanja in primerno ozračje, potem bi njegova prisotnost imela globok pomen, drugače pa je bolje, da se zaenkrat na druge načine trudimo za medsebojno spoznavanje in razumevanje.

Koliko uradnikov dela na Papeškem svetu za spodbujanje krščanske edinosti? Koliko časa že vi delate tam in kaj je vaše področje?

Vseh skupaj nas je 27, od tega polovica duhovnikov. Razdeljeni smo na dve sekciji: vzhodna, v kateri sem tudi jaz, se ukvarja z odnosi s pravoslavnimi Cerkvami, medtem ko zahodna sekcija skrbi za odnose s krščanskimi skupnostmi, ki so izšle in reformacije. V Papeškem svetu delam že 4 leta in pol. Skrbim predvsem za odnose s pravoslavnimi Cerkvami iz slovanskih dežel in Gruzije, pravzaprav skoraj iz vseh dežel nekdanje Sovjetske zveze, obenem pa s ukvarjam tudi s štipendijami za študente raznih pravoslavnih Cerkva, ki opravljajo svoj študij v katoliških univerzah – trenutno podpiramo okrog 60 študentov, od katerih večina študira v Rimu. Z večino od njih se ustvarjajo lepi odnosi, svojo pozitivno izkušnjo pa potem prenašajo v svoje Cerkve, kjer živijo in delajo, in tako prispevajo k boljšemu poznavanju katoliške Cerkve in boljšim odnosom med kristjani. To pa je tudi namen vsega tega, kar počnemo, v želji, da bi, ko bo pač božja volja, prišlo do večje in bolj vidne edinost med kristjani.