Izgubljanje ni samo izgubljanje, ampak je prehod v nekaj novega

| 25.10.2010, 18:12

V oktobrski oddaji „Ponedeljkova 17“, s podnaslovom „Za lepše sožitje med nami“, ki jih ustvarjamo skupaj z Inštitutom Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, prof. dr. Jožetom Ramovšem, smo se pogovarjali o izgubah.

November - mesec spomina

Ker je pred nami mesec, ko se pogosteje v molitvah, mislih in tudi dejanjih spomnimo ljudi, ki so odšli pred nami, smo se s prof. Ramovšem pogovarjali o izgubi bližnjega. Smrt ljubljenega je ena najhujših izgub. Večina po izgubi lahko zaživi naprej, nekateri pa dobesedno obstanejo in izgubijo smisel ter moč za življenje. Zakaj, smo vprašali g. Ramovša, ki je odgovoril,: „Vzrok je v izgubi, ki gre v nič, s takšno izgubo se ne moremo in ne smemo sprijazniti“. Če gre izguba v nič, je to obup. Zato je pomembno, da si vzamemo čas in izgubo predelamo. Bolečino je treba preboleti, gre za prehod iz nečesa, kar je bilo morda najbolj vredno v življenju v nekaj, kar ne bo manj vredno. Ob vsaki izgubi je kot bi nam iz rok nekaj padlo. Vendar nima pomena tiščati roke v pesti, s tem zadržujemo bolečino. Dlan je treba razpreti in omogočiti, da v naše življenje vstopi nekaj novega. Izgubljanje ni samo zaletavanje v gluho steno. Ljudje smo ljudje zato, ker imamo onstran. Onstran izgube, onstran krize, stiske. Vse to je prehod. Umetnost je, če se zavemo prehoda in izgube ne doživljamo kot zid, pred katerim smo nemočni in skozi katerega ni prehoda.

Izguba dostojanstva

Izguba službe je zadnja leta pogosta, tovrstna izguba je povezana s krivico. V mladosti nas na primer prizadene izguba ljubezni, pozneje izguba ob ločitvi. Vsaka izguba je mala smrt. Prek izgub se učimo, da na prejšnje, izgubljeno mesto postavimo nekaj novega, na kar smo že opozorili. Izgube so neizbežne. Ob njih se učimo, da življenje ni kepa zlata, ki se ne spreminja, prav nasprotno. V življenju se vse giblje. Eno odhaja in pride drugo. To sprejeti je zahtevna naloga. Gre za eno najtežjih nalog, ki se je učimo vse življenje. Omenjene izgube, čeprav hude, pa morda vendarle niso človeško najhujše.

Najhujša izguba v življenju je krivda, ki si jo ljudje sami naložimo.

Poznate besede: „Brez krivde ga mati ni rodila“. V prvi polovici 20.stoletja se je govorilo, da krivde ni, so le občutja. Pomislimo samo na svetovni vojni. Koliko krivd, zatajenih krivic. Z zanikanjem, zanikanjem krivde se je družbi storila medvedja usluga, velika škoda. Onemogočeno je bilo čiščenje krivd. Največja izguba o kateri se splača govorit, je kako se soočiti s tisto krivdo, ki ni vidna, je pa v srcu, to je osebna krivda. Pahne nas v samopomilovanje, v zasvojenosti. Vera uči najti prehod iz krivde v novo življenje.