Slovensko kmetijstvo, quo vadis?

| 24.10.2010, 10:36

V zadnjih tednih se veliko govori o prihodnosti slovenskega kmetijstva, čez poletje so se vrstile predstavitve osnutka Resolucije o strateških usmeritvah slovenskega kmetijstva in živilstva, v drugi polovici avgusta pa je dokument obravnaval tudi Svet za kmetijstvo in podeželje in ga tudi podprl.

Minuli četrtek je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na Biotehniški fakulteti pripravilo okroglo mizo o tem dokumentu in k sodelovanju povabilo vso zainteresirano javnost. Razprava, ki smo ji bili priče, je nihala med načelnim sprejemanjem osnutka besedila resolucije, priča pa smo bili tudi razpravljalcem, ki so opozarjali na premajhno praktično usmerjenost in poglobljenost dokumenta.

V zadnjih dveh mesecih je med kmeti veliko govora tudi o drugem dokumentu, Študiji vizije razvoja slovenskega kmetijstva, ki so jo po naročilu Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije pripravili trije avtorji: prof. dr. Stane Kavčič, Milan Mravljak in Radovan Teslič.

Zaključki študije, zapisani na treh straneh, so zelo zanimivo čtivo, zato sem se odločil, da v tokratni nedeljski kmetijski oddaji spregovorimo o tej temi.

Prof. dr. Stane Kavčič je za naš radio povedal, da je bil glavni namen študije predvsem postaviti ogledalo sedanji organiziranosti kmetijstva v Sloveniji, tako na področju interesnega zastopanja kot na poslovnem področju.

»Ocenjujemo, da je oboje precej neučinkovito, če uporabim razmeroma blago oceno. Poskušamo pa tudi nakazati, kaj bi kazalo ukreniti, da bi se učinkovitost dela na teh področjih izboljšala, s čimer bi se precej izboljšal tudi ekonomski položaj kmetijstva.«

Študija kaže, da se dohodkovni položaj kmetijstva vztrajno slabša in proračunska plačila pomenijo že dve tretjini faktorskega dohodka v kmetijstvu. Po mnenju avtorjev študije takšne razmere niso vzdržne. Dr. Stane Kavčič poudarja, da je posebej pereče to, da na poslovne odločitve na kmetijah

čedalje bolj vplivajo pogoji, pod katerimi je mogoče pridobiti plačila za izvajanje različnih ukrepov kmetijske politike:

» Vemo, da v prihodnje ne moremo pričakovati povečevanja teh plačil, ampak realno celo precejšen padec, pa tudi če bi jih lahko ohranili, takšna situacija ni dobra, saj je danes lažje doseči razmeroma soliden rezultat gospodarjenja z malo ali brez tržne proizvodnje, kot pa z marljivim delom. Tiste kmetije, ki živijo le od dohodka iz kmetijske dejavnosti, so zaradi tega večinoma na slabšem, saj v glavnem ne morejo ustvariti dovolj prilivov zgolj od proračunskih plačil, intenzivnejša tržna proizvodnja pa jim v zadnjih letih marsikdaj ne pokrije niti stroškov proizvodnje in so še na slabšem, kot če bi proizvodnjo ekstenzivirali. Ker bo v prihodnje proračunskih plačil za kmetijstvo manj, slabega ekonomskega rezultata iz same proizvodnje s tako imenovanimi subvencijami ne bo mogoče več nadomestiti. V prihodnje pa lahko pričakujemo, da bo še večji del proračunskih plačil lažje izkoristiti z ekstenzivnejšimi oblikami gospodarjenja s kmetijskim prostorom. To pa najbrž pomeni nadaljnje zmanjševanje pridelave hrane v Sloveniji.«

V študiji je tudi zapisano, da je boj slovenskih kmetov z globalno konkurenco na področju cenene hrane v naprej izgubljen in je rešitev le v priseganju na kakovost kmetijske pridelave. Avtorji študije kljub temu opozarjajo, da mora imeti kmetijska pridelava zdrave ekonomske temelje. Poceni pridelava je lahko le pridelava zelo velikih količin na velikih površinah, za kar pa skoraj nobena slovenska kmetija nima možnosti in tudi tiste kmetije, ki so za slovenske razmere zelo velike, ne morejo slediti tempu razvoja v najbolj konkurenčnih državah. O izzivih nižanja stroškov pa dr. Stane kavčič pravi:

»Za znižanje stroškov pridelave imamo tudi v Sloveniji še veliko možnosti, a so te večinoma organizacijske narave, deloma pa so možnosti tudi v odpravi nekaterih nesmiselnih omejitev, ki jih postavlja slovenska zakonodaja. V organizacijskem smislu imam v mislih tudi učinkovitejši nastop na trgu, in to tako pri nabavi materialov za kmetijsko proizvodnjo, kot na prodajni strani. Na vseh teh področjih se ne znamo primerno organizirati in smetano pobirajo drugi. Deloma je vzrok v medsebojnem nezaupanju, marsikdaj pa pasivno čakamo, da bo rešitev prišla od zunaj. A to je prazno upanje, karkoli bomo premaknili, bomo dosegli le z velikim angažmajem nas samih. Nihče drug si tega ne želi, ker ga potrebne spremembe bodisi neposredno ogrožajo ali pa mu je ljubši navidezni mir, v katerem ve, s kom je treba biti prijatelj, da bo lahko deloval v znanih okvirih.«

V pogovoru z dr. Stanetom Kavčičem smo se dotaknili tudi najbolj kritičnega dela študije in sicer izzivov, ki stojijo pred kmečkimi stanovskimi organizacijami. Avtorji študije sicer ocenjujejo, da lažje delo čaka zadružni sistem, a smo bili v zadnjih tednih prav s te strani priče nekaterih odklanjajočih izzivov. Kmetijsko gozdarski zbornici pa avtorji študije predlagajo, da se začne proaktivno ukvarjati s problemi, ki se kopičijo, predvsem pa svetujejo, da sama predlaga rešitve in nato terja njihovo izvedbo, če je le mogoče z roko v roki z Zadružnim sistemom in drugimi manjšimi kmečkimi stanovskimi organizacijami.

Avtorji študije svarijo, da so se ekonomske razmere v slovenskem kmetijstvu v zadnjih dveh letih drastično poslabšale in je nujno hitro ukrepanje. Dr. Stane Kavčič je za naš radio povedal, da če verjamemo v predlagane ukrepe, bi bilo te mogoče z dobro voljo in pozitivnim pristopom izvesti razmeroma hitro in torej ni razloga za zavlačevanje in sprenevedanje:

» Vsak dan, ki ga ne izkoristimo za izvedbo pozitivnih sprememb, slovenski kmetje po ocenah v študiji izgubimo najmanj 100.000 evrov dohodka. Če bi predvidene ukrepe izpeljali zares učinkovito, pa bi bili lahko učinki vsaj dva do trikrat višji. Neugodne ekonomske razmere in slabo splošno vzdušje v kmetijstvu ima tudi kopico negativnih stranskih učinkov, ki prav tako terjajo drugačne pristope. Potreben je preboj in čim dlje ga bomo odlašali ali celo zavirali, tem globlje bomo padli in toliko težji bo nov zagon. Manj bo tudi naslednikov, ki bodo pripravljeni zagrabiti za kmečko delo...«

Zanimivo pa je tudi njegovo stališče do nujnosti vzpostavitve učinkovitega agro-živilskega modela v večinoma slovenski lasti:

»Spadam med tiste, ki jih ima večina za precej konzervativne. To me ne moti, nenazadnje je to značilno za večino kmetov. Sem pa prepričan, da tujemu lastniku ne bo cilj, da morebiten dobiček deli s slovenskimi kmeti, če tega ne bo ustvaril, pa tudi lastnine ne bo obdržal. Ker pa odnose v vsaki verigi dirigira lastnik s prevladujočo pogajalsko močjo, zagovarjam tudi večjo vključitev kmetov v lastniško strukturo vzdolž celotne agro-živilske verige. Najbrž se sliši nekoliko utopično, a morda prav sedanje krizne razmere ponujajo priložnost za pogumnejše korake tudi na tem področju. In če se vrnem nazaj na vaše vprašanje: ne verjamem, da je v Sloveniji veliko kmetov, ki bi prodali svojo kmetijo in bili pripravljeni biti nekakšni mezdni delavci na bivši kmetiji. Navkljub temu, da bi jim na koncu meseca marsikdaj v žepu ostalo več kot sedaj, ko so sami svoji gospodarji. Če prodamo svoje tovarne, živilsko-predelovalne obrate ali trgovine tujcem, bomo prav tako postali le mezdni delavci brez vpliva na odločitve lastnikov. Takšne prihodnosti pa si ne želim.«