Razgibano zborovsko življenje na južnem Koroškem

02. 11. 2010, 08:11 Matjaž Merljak

Na južnem delu avstrijske Koroške deluje okoli 60 posvetnih pevskih skupin, skoraj v vsaki fari obstaja tudi cerkveni zbor. Ta je morda v narodni fazi še bolj pomemben kot posvetni, društveni zbor. Poleg strokovnega vidika je zelo pomemben, če ne najbolj, narodni vidik zborovskega ustvarjanja - ugotavlja mag. Stanko Polzer, ki poučuje glasbo in vodi zbor na Zvezni realni gimnaziji v Celovcu ter vodi mešani zbor Daníca iz Št. Primoža v Podjuni.

V glavnem so zbori del kakšnega posvetnega društva. Ti imajo navadi tudi gledališko in izobraževalno dejavnost. V medvojnem obdobju je bila zborovska dejavnost v ozadju, šele po vojni so zbori stopali s svojim delovanjem v ospredje. Večina društev je včlanjenih v Slovensko prosvetno zvezo (SPZ) in Krščansko kulturno zvezo (KKZ). To je rezultat ideološke razdvojenosti koroških Slovencev, ki je bila zelo močna v 50. in 60. letih. To je imelo tudi programske posledice. Danes je sodelovanje med obema zelo tesno. Večina društev se včlani v obe organizaciji.

Zborovsko delo na južnem Koroškem v kulturno delo vključuje največ ljudi. Delujejo gledališke in športne skupine, ki so uspešne, številčno pa je zborovsko petje najštevilčnejše. Ljudje hodijo na delo v nemško okolje, tedensko srečanje v zboru je bistveno za ohranitev slovenščine, da si to težko predstavljamo. To krepi narodno hrbtenico. Če greš v zbor, si se v javnosti deklariral kot Slovenec, kar ni kar tako, sploh ni bilo v povojnih letih. Zborovstvo je utrdilo narodno zavest, dalo je občutek skupnosti.

Če je narodnostni vidik zborovskega petja na južnem Koroškem nesporen, pa je strokovna plat drugačna. Ni enoznačne ocene, saj narodnostna komponenta presega strokovno. Ljudi je strah pred zahtevnostjo, poudarjajo, da sta glavna druženje in narodni vidik. Zato je težko napredovati v kakovosti. Tudi sam se je s tem srečeval. A kot je poudaril, da če je prodrl s težjimi programi, so ljudje postajali ponosni, saj so dobivali lepe kritike s strani nemškim poslušalcev.

Velik problem je, da manjka strokovnjakov, samo peščica ljudi ima izobrazbo. Večinoma gre za samouke. Druga težava je pomanjkanje skladateljev, ki bi ustvarjali nove kompozicije. Obstajajo cerkveni glasbenik Jože Ropitz, mlad pedagog in skladatelj Edi Oraže, Hanzi Artač pa je v zadnjih letih ustvaril pesmi v duhu narodnozabavne glasbe.

Pri otroških in mladinskih zborih je opaziti velik zagon, to je videti na vsakoletni reviji, ki jo pripravlja KKZ. Čutiti je širino in veliko zagnanost, vodijo jih učitelji, ki se vključujejo v društva. Na tem področju Lenčka Kuper in Edi Oraže pišeta literaturo.

Moški zbori so zelo doma v umetni pesmi 19. stoletja, pojejo tudi narodne pesmi ter popularne pesmi. Pri mešanih zborih je čutiti večji zagon v smislu zahtevne literature, v glavnem pojejo narodne in umetne pesmi. Zapojejo tudi novejše slovenske skladbe. Pri mešanih zborih v programskem smislu izstopajo MPZ Podjuna, ki ima sedež v Pliberku, MPZ Sele, Gallus, ki ga vodi Ropitz in Daníca. V zadnjih letih so se ukvarjali z zborovsko orkestrskimi skladbami ali šli na kakšno tekmovanje. Na južnem Koroškem so zelo priljubljene male vokalne skupine: Smrtnikovi fantje, oktet Suha, Klika in Voxon.

Po eni strani je veliko dejavnosti, veliko zborov, manjka pa vrh 'piramide'. Manjka povezava do zborovskega ustvarjanja v Sloveniji. Glasbena šola je lani začela z dvoletno šolo, učencev je 18. Delajo v modulih in v tesni povezavi s krajevnimi društvi.

Samo tam, kjer so bili v zadnjih desetletjih zavedni duhovniki, kjer so redno delovala slovenska društva, tam so danes zavedni Slovenci.

Mag. Stanko Polzer je o zborovskem življenju na avstrijskem Koroškem spregovoril na II. konferenci slovenskih glasbenikov iz sveta in Slovenije, ki je bila v začektu septembra v organizaciji Svetovnega slovenskega kongresa v Slovenj Gradcu in Pliberku.