Jože Božnar
40 let mašništva Jožeta Božnarja
Matjaž Merljak
V toplem jesenskem soncu je v nedeljo, 24. oktobra 2010, pristopil k oltarju ob polni cerkvi vernikov in obdan z prijatelji somašniki, jubilant, župnik Jože Božnar. Na koru so peli združeni zbori pod vodstvom Janeza Sršena. Škof Pevec je med mašo blagoslovil novi kelih in ciborij, darilo župljanov župniku za njegov praznik. Po maši je bil sprejem in prigrizek v dvorani, kamor so se preselili skoraj vsi in čestitali župniku.
Minilo je štirideset let odkar je bil posvečen v duhovnika, 30. maja 1970. Kot dokaz njegove ponižnosti, je ta prilika. Spomladi leta 1950 je bil posvečen v duhovnika škof Edvard Pevec. Torej točno dvajset let pred njegovim posvečenjem. Sam je predlagal, da se Pevčevo obletnico župnija spomni spomladi in tako smo praznovali škofovo 60. letnico mašništva v mesecu maju. To zato, da nebi deževal na škofovo praznovanje.
Jože Božnar je bil rojen na Notranjskem in kot majhen deček odšel v Kanado z družino za očetom. Šolal se je v Kanadi in duhovniško izobrazbo dokončal v Clevelandu. Prvi dve leti je služil kot kaplan v župniji sv. Felicijana. Leta 1972 je bil postavljen kot kaplan v slovensko župnijo sv. Vida, kjer je še danes. Ko je bil tedanji župnik, Edvard Pevec imenovan za pomožnega škofa, je clevelandski škof postavil mladega Jožeta Božnarja za župnika.
V osemintridesetih letih njegovega vodenja župnije se je marsikaj spremenilo. Rojaki smo se povečini odselili iz okolišča v predmestja, a župnija je še vedno naše središče. Cerkev sama je dobila novo streho in bila prenovljena zunaj in notri pod vodstvom župnika Božnarja za stoletnico župnije, leta 1993. Nekaj let pozneje je župnija zgradila svetoviško vasico, kjer danes stanujejo starejši župljani v lepem okolju in varnosti. Na sploh je cerkev in okolje danes lepše kot v letih, ko je župnijo prevzel župnik Božnar. Hvaležni smo župljani Bogu za njegovo duhovno vodstvo in prijateljstvo in naj mu podari še mnogo plodnih let med nami.
V brošuri ob njegovem praznovanju 40. obletnice mašništva je župnik Jože Božnar zapisal te pozdravne besede.
Dragi prijatelji, rad bi, da bi Vam te moje besede, prve, ki jih boste danes brali v knijžici za sv. mašo, povedale, koliko mi pomeni biti obkrožen od mojih faranov, družine in prijateljev ob moji 40. letnici mašniškega posvečenja.
Vsak dan se zahvaljujem Bogu, da mi je dal delež pri duhovniški službi Jezusa Kristusa. Vprašate: Zakaj Ti? In jaz ne vem odgovora. Dolgo sem se močno trudil najti odgovor na to vprašanje, vendar zaman. Vsakokrat se mi vrača kot še večja skrivnost.
Nehal sem sedaj preiskovati to skrivnost. Zadovoljil sem se z zaupanjem, da Bog najbolje pozna svoj načrt za moje življenje in moja dolžnost je, da vsak dan sprejmem odkrivanje božjega načrta zame, kot z vso vero Ti in jaz moliva v Očenašu. Vem, da bo Bog tudi vnaprej hodil z menoj in poskrbel za vse dobro za moje življenje in za mojo duhovniško službo. V resnici to že odlično dela vseh šestinšesdest let mojega življenja. Kaj naj potem rečem?
Ta priložnost me spominja, da me Vi vsi stalno spremljate z molitvijo in prijateljstvom že lep del mojega življenja, točneje povedano, osemintrideset let kot duhovnka pri sv. Vidu. Pomagali ste mi preko mnogih težkih trenutkov in mi pomagali ravnati moj korak v pravo smer. Dali ste mi neštevilne vzroke za srečo, ki raste iz dneva v dan.
Zdaj, ko veste za mojo »skrivnost«, Vas ponižno prosim, da še vnaprej molite zame in da še vnaprej ostanemo prijatelji. Vaš odgovor na mojo prošnjo bo služil kot dnevni božji odgovor na mojo prošnjo v Očenašu: «Daj nam danes naš vsakdanji kruh!« Obljubljam, da bom tudi sam molil za vas, moji farani.
V Kristusu, Vaš župnik.
Ravno tako na misijonsko nedeljo, 24. oktobra, je župnija Marije Vnebovzete slovesno zaključila čaščenje pred Najsvetejšim z večernicami, procesijo in blagoslovom. Kot gosta govornika je župnik Janez Kumše povabil kaplana Marijine cerkve v Painesvillu. Lepo petje in množica ljudi je bila lep zaključek čaščenja.
V soboto, 23. oktobra je pa potekalo Martinovanje v Slovenskem narodnem domu na St. Clair aveniji. Pripravili so ga člani Štajersko-prekmurskega kluba, kot vsako jesen. Na zabavo so prišli z avtobusom tudi rojaki iz Chicaga. Pripeljali so tudi seboj glasbo, ansambel Veseljaki, ki je goste zabaval.
