Video: Obeležujemo svetovni dan migrantov in beguncev

Benedikt XVI. v poslanici poziva k spoštovanju pravic beguncev in vabi k solidarnosti do vseh migrantov, saj smo vsi del »ene same človeške družine«. To je tudi naslov njegove tokratne poslanice.

Po svetu je danes kar 15 milijonov beguncev. Število tistih, ki so razseljeni znotraj svoje države, predvsem zaradi kršenja človekovih pravic, pa je približno 27 milijonov.

Danes se zdi, da se s tem problemom ukvarja le Evropa. Podtajnik Papeškega sveta za pastoralo migrantov in popotnikov p. Gabriele Ferdinando Bentoglio je na tiskovni konferenci ob predstavitvji poslanice povedal, da je na primer Južnoafriška Republika samo lani sprejela 220 tisoč prosilcev za azil. Ta številka je skoraj enaka številu oseb, ki jih je lani sprejelo vseh 27 držav članic Evropske unije skupaj. To je tudi 4-krat več, kot je bilo prosilcev za azil v ZDA. Statistični podatki kažejo, da 80 odstotkov beguncev in prosilcev za azil želi ostati v bližini svoje domovine.

Papež zato države in mednarodno skupnost poziva, naj spoštujejo sprejete zakone glede beguncev. V današnjem večetničnem in večkulturnem svetu smo poklicani k bratstvu. Vsi smo namreč del ene same družine, priseljenci in lokalni prebivalci, vsi imamo enako pravico do uporabe zemeljskih dobrin, še piše papež v poslanici za svetovni dan migrantov in beguncev.

Papeževa poslanica ob 97. svetovnem dnevu migrantov in beguncev

Dragi bratje in sestre,

dan migrantov in beguncev je za vso Cerkev priložnost, da razmisli o temi, ki je vezana na naraščajoč pojav preseljevanja, da moli za to, da bi se srca odprla krščanski gostoljubnosti in si prizadeva za rast pravičnost in ljubezni v svetu, ki sta stebra izgradnje pristnega in trajnega miru. »Kot sem jaz vas ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj« (Jn 13,34) je silovito povabilo, ki nam ga je Gospod namenil in ga nenehno obnavlja: če nas Oče kliče, da bi bili ljubljeni sinovi v njegovem ljubljenem Sinu, nas kliče tudi k temu, da se prepoznamo kot bratje v Kristusu.

Iz te globoke vezi med vsemi ljudmi izhaja tem, ki sem jo letos izbral za naše razmišljanje: »Ena sama človeška družina« bratov in sestra v družbi, ki postajajo vedno bolj večnarodnostne in večkulturne, kjer so v dialog vpleteni tudi ljudje različnih verstev, da bi lahko našli vedro in plodno sobivanje ob spoštovanju legitimnih razlik. Drugi vatikanski cerkveni zbor zatrjuje, da so »vsi narodi ena skupnost; isti izvor imajo, ker je Bog storil, da ves človeški rod prebiva po vsej zemlji (prim. Apd 17,26); en sam končni cilj imajo – Boga. Njegova previdnost, izpričevanje njegove dobrote in njegovi odrešenjski sklepi se razprostirajo na vse ljudi«.(1) Tako »ne živimo eni zraven drugih, ampak vsi hodimo po isti poti kot ljudje in torej kot bratje in sestre«.(2)

Pot je ista, namreč pot življenja, toda okoliščine, ki jih srečujemo na tej poti, so različne. Mnogi se morajo soočiti z zahtevno izkušnjo preseljevanja v njenih različnih oblikah: notranje ali mednarodne, trajne ali sezonske, gospodarske ali politične, prostovoljne ali prisilne. V mnogih primerih je odhod iz domače države pogojen z različnimi oblikami preganjanja tako, da beg postaja nuja. Pojav globalizacije, ki je značilen za naš čas, ni le socio-ekonomski pojav, ampak vključuje tudi »človeštvo, ki postaja vedno bolj vzajemno povezano«(3) ter presega zemljepisne in kulturne meje. Vsi so torej del ene same družine, priseljenci in krajevno prebivalstvo, ki jih sprejema, in vsi imajo isto pravico do izkoriščanja zemeljskih dobrin, katerih namembnost je po družbenem nauku Cerkve splošne narave. Tu imata svoj temelj solidarnost in sodeležnost.

»V družbi, ki postaja globalizirana, morata skupno dobro in prizadevanje zanj prevzeti razsežnost celotne človeške družine, se pravi skupnosti ljudstev in narodov, tako da sooblikujeta edinost in mir človeške skupnosti in jo v nekem smislu napravita za predhodnico Božje skupnosti brez meja«.(4) Iz tega zornega kota je treba gledati tudi na stvarnost preseljevanj. Božji služabnik Pavel VI. je opozarjal, da je »pomanjkanje bratskega odnosa med ljudmi in narodi«(5) globinski vzrok nerazvitosti, k čemer dodajamo, da močno vpliva tudi na pojav preseljevanja. Bratski odnos med ljudmi je včasih presenetljiva izkušnja odnosa, ki zbližuje, globoke povezanosti z drugim, ki je drugačen od mene, kar temelji na preprostem dejstvu, da smo ljudje. Če jo sprejmemo in živimo odgovorno, ta izkušnja napaja življenje v občestvu in sodeležnosti z vsemi, zlasti s priseljenci. Podpira darovanje samega sebe za druge, za njihovo dobro, za dobro vseh v krajevni, narodni in svetovni politični skupnosti.

Papež Janez Pavel II. je ob tem svetovnem dnevu leta 2001 poudaril, da »[splošno skupno dobro] vključuje celotno družino narodov, onkraj sleherne nacionalistične sebičnosti. V tem okviru je treba razmisliti o pravici od izselitve. Cerkev jo priznava vsakemu človeku v njenem dvojnem vidiku: kot možnost zapustitve svoje dežele in vstopa v drugo pri iskanju boljših življenjskih pogojev«.(6) Istočasno imajo države pravico regulirati preseljevalne tokove in braniti svoje meje, pri čemer morajo vedno zagotoviti dolžno spoštovanje dostojanstva vsake človeške osebe. Poleg tega so se priseljenci dolžni integrirati v novo domovino, spoštovati zakone in narodno identiteto. »Gre za združevanje gostoljubnosti, ki smo jo dolžni izkazovati ljudem, zlasti pomoči potrebnim, z ocenjevanjem nujnih pogojev za dostojno in miroljubno življenje tako domačinov kot prišlekov*«.(7)

Prisotnost Cerkve kot Božjega ljudstva na poti skozi zgodovino sredi vseh drugih narodov je v teh okoliščinah vir zaupanja in upanja. Cerkev je namreč »v Kristusu nekak zakrament, to je znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu«.(8) Po delovanju Svetega Duha v njej »napori za vzpostavitev vesoljnega bratstva niso prazni«.(9) Sveta evharistija v osrčju Cerkve na poseben način predstavlja neizčrpen vir občestva za vse človeštvo. Zaradi te Božje ljudstvo obsega »vse narode, rodove, ljudstva in jezike« (Raz 7,9) ne z neke vrste sveto oblastjo, ampak z vrhovno službo ljubezni. Izvajanje te službe, zlasti do najbolj revnih in šibkih, je merilo pristnosti evharističnih daritev.(10)

V luči teme Ena sama človeška družina je potrebno posebej preučiti stanje beguncev in drugih prisilnih migrantov, ki predstavljajo pomemben delež pojava priseljevanja. Do teh ljudi, ki bežijo pred nasiljem in preganjanjem, je mednarodna skupnost prevzela natančno določene obveznosti. Spoštovanje njihovih pravic, kakor tudi upravičena zaskrbljenost za varnost in družbeno povezanost, spodbujajo trdno in harmonično sožitje.

Tudi v primeru prisilnih migrantov se solidarnost napaja ob zalogi ljubezni, ki izhaja iz zavesti, da smo ena sama človeška družina, katoliški verniki pa udje Kristusovega mističnega telesa. Odvisni smo eni od drugih ter odgovorni za brate in sestre po človečnosti, za verujoče pa tudi za brate in sestre po veri. Kot sem že imel priložnost povedati, »sprejemate begunce in jim nuditi gostoljubje je za vse dejanje človeške solidarnosti, da se ne bi čutili osamljeni zaradi nestrpnosti in brezbrižnosti«.(11) To pomeni, da bodo tisti, ki so prisiljeni zapustiti svoje domove, dobili pomoč pri iskanju kraja, kjer bi lahko mirno in varno živeli, delali ter sprejeli pravice in dolžnosti dežele, ki jih je sprejela, in tako prispevali k skupnemu dobremu, ne da bi pozabili na versko razsežnost življenja.

Še posebej se želim spomniti tujih in mednarodnih študentov, ki so prav tako naraščajoča stvarnost znotraj obširnega pojava preseljevanja. Gre tudi za družbeno pomembno skupino, če upoštevamo, da bodo po vrnitvi v domovino mnogi zasedli vodilna mesta. Predstavljajo kulturni in ekonomski most med svojo domovino in gostujočimi deželami, kar gre vse v smeri oblikovanja ene same človeške družine. To prepričanje mora podpirati prizadevanje za tuje študente in spremljati pozornost do njihovih konkretnih problemov, kot so ekonomsko pomanjkanje ali nelagoden občutek osamljenosti pri soočanju z zelo drugačnim socialnim in univerzitetnim okoljem ter težave pri vključevanju vanj. S tem v zvezi bi rad spomnil, da »pripadnost univerzitetni skupnosti pomeni stati na križišču kultur, ki so oblikovale moderni svet«. Na šoli in na univerzi se oblikuje kultura novih rodov. Od teh ustanov je v veliki meri odvisna njihova sposobnost gledati na človeštvo kot na družino, poklicano k edinosti v različnosti.

Dragi bratje in sestre, svet preseljevanja je obsežen in raznolik. V njem se prepletajo čudovite in obetavne, kakor na žalost tudi mnoge dramatične ter človeka in civilizirane družbe nevredne izkušnje. Za Cerkev ta stvarnost predstavlja zgovorno znamenje naših časov, ki jasneje kaže poklicanost človeštva, da oblikuje eno samo družino, istočasno pa težave, ki ga delijo in kosajo, namesto da bi ga združevale. Ne izgubimo upanja in skupaj prosimo Boga, Očeta vseh, naj nam pomaga, da bomo vsakdo najprej v prvi osebi, sposobni bratskih odnosov. Na družbeni, politični in institucionalni ravni pa naj naraščajo razumevanje ter vzajemno spoštovanje med narodi in kulturami. S temi željami prosim za posredovanje Marijo Morsko zvezdo (Stella maris) in vsem iz srca podeljujem apostolski blagoslov, na poseben način priseljencem in beguncev ter vsem, ki delujejo na tem pomembnem področju.