Umrl je Marijan Tršar
Slovenija Marta Jerebič
V Ljubljani je v ponedeljek v 89. letu starosti umrl akademski slikar Marijan Tršar. Čeprav je v mladosti preživel tri „taborišča smrti“: ustaškega v Zagrebu, fašističnega v Gonarsu in komunističnega v Teharjah, je končal likovno akademijo, postal tam profesor in eden najvidnejših sodobnih slikarjev. Bil je tudi likovni teoretik, kritik in pisatelj.
Marijan Tršar se je rodil 17. februarja 1922 v Dolenskih Toplicah. Tam je začel osnovno šolo. Spomini na rojstni kraj in otroštvo se zrcalijo v treh knjigah, ki jih je namenil najmlajšim. Oče, davčni izterjevalec, se je neprijetnega dela rešil s tem, da je sprejel novo službo v glavni carinski upravi v Ljubljani. Tako je Tršar končal osnovno šolo v mestu in se zatem vpisal na klasično gimnazijo. Od leta 1937 je bil v slikarski šoli pri Božidarju Jakcu. Sodeloval je pri Katoliški akciji in v skupnimi mladih umetnikov, ki so jo poimenovali Krog. Na začetku vojne se je kot dijak prostovoljec javil v kraljevo vojsko, ki je hitro razpadla. Tako je za kratek čas pristal v ustaškem taborišču v Zagrebu. Zatem je nadaljeval gimnazijo in risarsko šolo pri Goršetu. Sledila je internacija in zapor v Gonarsu, kjer se je zbližal s Francetom Balantičem. Taboriščne dneve je izkoristil za risanje. Po vrnitvi na prostost je opremil knjigo Balantičevih pesmi. Ob koncu vojne se je umaknil na Koroško, od koder so ga odpeljali v Teharje. Tako se je znašel še v tretjem taborišču, iz katerega ga je rešilo risanje. Bil je v čakalnici za smrt, njegov največji greh pa je bila Balantičeva zbirka pesmi. Udbovec, ki se je navdušil nad njegovimi slikami, je poskrbel za to, da so ga prestavili iz skupine, ki je bila določena za likvidacijo. Spomine na strahote taborišča je popisal v „Dotiku smrti“.
Po vojni je Marijan Tršar končal Akademijo upodabljajočih umetnosti in zatem še specialko pri Jakcu. Pozneje je postal profesor na omenjeni akademiji, ob tem pa napravil še magisterij iz umetnostne zgodovine v Beogradu. Marijan Tršar je kot likovni umetnik začel z risbo in grafiko, pozneje se je posvečal še oljni tehniki in akvarelu. Kot navajajo poznavalci se je v se je iz začetnega realizma, preko ekspresivnejših, analitično-kubističnih smeri povzpel do lastne izrazne „smeri“ in se po zgledih italijanske ter francoske moderne približal abstrakciji, ki ji je našel današnjo avtorsko prepoznavno poetiko. Med njegovimi deli najdemo tudi freske, poslikave v zgrafit tehniki in mozaike. Prizadeval si je za to, da bi moderni tokovi prodrli tudi v cerkveno umetnost. Ob tem je z velikim zanimanjem spremljal mozaične poslikave jezuita Ivana Marka Rupnika. Tršar se je v šestdesetih letih začel ukvarjati z likovno teorijo in kritiko. Na vseh teh področjih je zapustil bogat opus, čeprav je povojna oblast do današnjih dni poskrbela, da je ostal v ozadju, ker ni bil „naš“. Sodeloval je tudi v različnih oddajah Radia Ognjišče, v zavodu Sv. Stanislava pa hranijo njegov ciklus risb in grafik iz Gonarsa in Teharij.
