dr. Engelbert Logar in Marija Kamnik
"V gartelci rastejo rože lepe"
Slovenija | 27.09.2010, 06:57
Tokratno sobotno popoldne je med 17.00 in 18.00 uro potekalo živo in je bilo namenjeno srečanju s koroško ljudsko pesmijo, narečjem in pogovoru z gostoma, koroškima Slovencema, dr.Engelbertom Logarjem in Marijo Kamnik, Šalekarjevo Micko s Suhe na južnem Koroškem.
Zdramili smo tudi naše poslušalke in poslušalce, ki so nas med oddajo poklicali, nas pohvalili in gostoma postavili nekaj vprašanj.
Začeli smo seveda z našim avizom, melodijo na haloški žvegli, ki je vsak teden naš prepoznavni zvočni znak. Z njim povabimo poslušalce k oddaji in se od njih tudi poslovimo .V njem se oglašajo napovedi oddaje že dva dni pred predvajanjem.
Koroška ne boža samo naših oči z zeleno pokrajino, ampak tudi naša ušesa z bogatimi zvočnimi barvami koroškega glasbenega izročila. Da bi Korošci kdaj enoglasno peli, tega menda še nihče ni doživel. Če zapojejo, dekleta ali fantje, žene ali možje ali vsi skupaj, je to doživetje preprostih, a sočnih harmonij, prepleta glasov, ki jih ni mogoče zamenjati za katerokoli drugo ljudsko večglasje. Mehkoba in zlitost glasov sta osnovni značilnosti koroškega večglasnega petja.
Oddajo smo prepletli s posnetki ljudskih pesmi, ki so jih zapeli Olipovi bratje in sestre iz Sel, pa Smrtnikovi iz Kort, pevke in pevci iz Globasnice, oktet Suha s harmonikarjem, vokalna skupina Nomos in kvintet Smrtnik. V živo pa je pesem o trti zapela gostja Micka Šalekarjeva.
V pogovoru z gostoma, ki ga je barvalo južnokoroško narečje, smo ponovno spoznali, kako pomembno je srečanje s pesmijo že v otroških letih. Če je pela babica, ali pa na piščal viže igral stari dedek, kot je to doživel gospod Bertej, in sta pela še mati in oče, tudi v cerkvenem zboru, pa sestre in bratje, potem ni nič čudnega, da takšni vtisi mladega človeka pozneje povabijo v svet zvoka in harmonij. Je tudi razumljivo, da čudno lepe viže starih domačih pesmi, ki kar naprej silijo iz spominov gospe Micke Šalekarjeve, ni mogoče zadržati zase, ampak jih je dobro zapeti sosedu, ki ima uho za lepo pesem, ki ve, kako in zakaj se kakšna viža tako ali drugače zapoje, ki zna zapisati, posneti, transkribirati, analizirati. Ve tudi, zakaj so nekatere melodije "ta najlepše", zlasti tiste, ki gredo na pet osminski takt ali pet četrtinski takt in imajo osnovo v značilno slovenskem tridelnem osmercu. Ve, da je treba melodijo lepo vezati, a tudi, da je pevcem treba pustiti izbiro napeva, pa jim hkrati nuditi svojo strokovno zgodovinsko, etnološko in predvsem glasbeno pomoč.
"Kar delam niso priredbe ljudskih pesmi, ampak poskušam melodijo prenesti s terena v pevsko skupino, jo najprej zapeti, se pomeniti s pevi, postaviti glasove in poskusiti, v kateri legi najbolje zveni, pa kateri pevec naj spredaj poje..." dr. Bertej Logar razlaga o načinu prenosa spontanega glasbenega izročila posameznim skupinam mlajših rodov pevcev v drugi polovici oddaje.
Takšno voljo in moč ima Bertej Logar in daleč okrog mu ni podobnega. Kakšno nepreceljivo vrednost predstavlja to njegovo delo, predvsem za mlade pevce na avstrijskem Koroškem, za nadaljne življenje koroške ljudske pesmi, za slovenska koroška narečja na oni strani meje, kjer je politični prostor za slovensko kulturo in koroške Slovence hladen in trd!
Spontana koroška pesem pa se še ziblje v naročjih žena, kakršna je Šalekarjeva Micka, doma z gorske kmetije, prav tako kot še na mnogih odmaknjenih podeželskih krajih po vsej matični Sloveniji. Kot marsikje pri nas, se tudi gospa Micka, doma na višini 900 metrov, čudi, kako so se časi hudo spremenili in se zaveda, da je spomine na tiste mladostne brezskrbne dni ob košnji, žetvi, ličkanju, mlačvi ali preji, svatbi ali pogrebu potrebno ohraniti otrokom, češ, da ponoči, ko ne spi, ne bi premišljevala o "kakšnih neumnostih", ampak s pisanjem spominov kliče nazaj tisti mir, tisti daljši čas, čas radosti in tudi hudih izkušenj.
Oddaja je izzvenela s pesmijo V gartelci rastejo rože lepe. To je najstarejši zapis koroške ljudske pesmi, zapisane v letu 1819 tudi z melodijo v triglasju. Pesem je najprej zapela skupina pevcev Nomos, potem pa je njeno različico dodal še kvintet Smrtnik, ki bo 1.in 2.oktobra letos na koncertih, v Celovcu in Železni kapli, predstavil svojo najnovešo zgoščenko. Obe skupini umetniško vodi dr.Engelbert Logar.
Dr. Engelbert Logar, doma pri Mlakarju v Gradičah blizu Pliberka, je etnomuzikolog in zgodovinar, skladatelj in aranžer, zborovodja, pedagog, narodopisec, predavatelj, organist, pevec, kitarist pianist, tudi kmetuje na očetovi domačiji in je sam oče treh otrok. Zaposlen je na Inštitutu za glasbeno etnologijo pri Visoki šoli za glasbo in upodabljajoče umetnosti v Gradcu. Je avtor številnih publikacij, kot je na primer 8 zvezkov iz serije Vsaka vas ima svoj glas s transkripcijami ljudskih pesmi, ter 36 zvezkov iz serije Pesmi in glasba z južne Koroške, prav tako s transkripcijami. Zbral je obsežen zvočni arhiv ljudskih pesmi, sodeluje z Narodopisnim inštitutom Urban Jarnik iz Celovca. Doslej je vodil približno 450 pevcev v raznih skupinah in zborih na Koroškem, ter zanje priredil/prilagodil okoli 600 pesmi. Za sabo ima okoli 240 predavanj na simpozijih in kongresih, od decembra 1976 je organist na Suhi in v tem smislu že od tedaj dalje sodeluje tudi pri bogoslužju. Še bi se dalo govoriti o njegovem delu za kulturo koroških Slovencev.
