Govoriti srcu
Komentarji | 20.09.2010, 08:52 Marta Jerebič
Če bi morali v štirih dneh imeti več kot ducat nagovorov tisočim ljudem (in milijonom prek TV in interneta) – o čem bi govorili?
Težava, veste, je v tem, da vsi hočejo, da jim nekaj poveš. Vsakdo čaka sporočilo – besedo tolažbe, potrditev ali navdih, usmeritev ali razsvetljenje, nežna čustva ali politični vpogled. Želijo, da jim govoriš o življenju in ljubezni, napakah in veri, trpljenju in odrešenju. Želijo, da jim govoriš o dobroti in Bogu; da ti je žal za grehe, ki jih ti nisi zagrešil, in izraziš občutek sramu za stvari, za katere si že povedal, da se jih sramuješ.
In ko to storiš, ko zaradi govorjenja ostaneš brez sape, ko usta postanejo suha, ker jim poveš vse, kar so od vas želeli slišati – se bodo še vedno našli ljudje, ki bodo trdili, da je bilo to, kar ste povedali, še vedno premalo oziroma prepozno.
Ni lahko. Treba je imeti pogum. In prepričanje. Ne pričakuje se samo, da točno veš, o čem govoriš in si pri tem popolnoma prepričljiv, ampak se pričakuje, da tudi živiš, tako kot govoriš – da udejanjaš to, kar pridigaš. In potem, ko je vse povedano in narejeno, kako veš, da je kdo zares slišal, se zmenil oziroma si vzel k srcu množico besed in sporočil? Ne veš! Ampak kljub temu z vsem tem delom nadaljuješ.
To je le ena od stvari, ki me očara pri poročanju o papežu – dejstvo, da se tega loti vedno enako. S pogumom in prepričanjem se spušča v potencialno sovražne in neusmiljene vode. S potrpežljivostjo in milino se sooča s polemiko in nasprotji. S trdnostjo in odprtostjo nam govori o stvareh, za katere ni nujno, da jih želimo slišati, zagotovo pa jih potrebujemo slišati.
Ni lahko. Treba je imeti pogum in prepričanje.
In papež ima veliko obojega.
