Raziskava o revščini v Sloveniji
Cerkev na Slovenskem | 28.09.2010, 12:50 Petra Stopar
Slovenska Karitas je v sklopu Mednarodnega leta boja proti revščini in socialni izključenosti nedavno objavila rezultate raziskave, ki jo je opravila na podlagi najsodobnejših podatkov revščine v Sloveniji. Namen raziskave je bil povečati splošno občutljivost do problematike revščine in socialne izključenosti, posebej Romov kot ene najranljivejših skupin ubogih, ter krepiti solidarnost v družbi.
Izziv za solidarnost
Težke besede in visoke številke imajo na žalost skoraj vselej mesto tam, kjer se soočamo z revščino in socialno izključenostjo. Tudi v Evropi ni nič drugače. V Evropski uniji po podatkih Caritas Europa v revščini živi 85 milijonov ljudi, med njimi vsak peti otrok, 7,2 milijona prebivalcev srednje in vzhodne Evrope je nepismenih, vsak 7. človek v starosti od 18 do 24 let predčasno zapusti šolanje, okoli 280.000 ljudi naj bi bilo žrtev trgovine z ljudmi v Evropi, 73 odstotkov državljanov EU meni, da je revščina v njihovi državi zelo razširjena. Slovenija ni izjema. Število prejemnikov pomoči Karitas je namreč iz lanskega leta naraslo za 41 odstotkov. Nove stiske nastajajo zaradi brezposelnosti in neplačanega dela. Ali slišimo klic k pomoči, ali smo ubogi tudi mi? Tudi na to vprašanje so navzoči na konferenci Karitas skušali poiskati, saj je revščina izziv za solidarnost. „V teh časih gospodarske krize in krize vrednot civilna družba, Cerkev in politične ustanove gledamo v isto smer. To pa me še posebej veseli“, je na nedavni konferenci poudaril predsednik Karitas, mariborski nadškof pomočnik Marjan Turnšek. „Hkrati se civilna družba in država morata ukvarjati s situacijo, v kateri smo se znašli. Tako v srcu nekako čutim pomembnost tega. Prav tako se mi ne zdi pogosto, da bi vsi glavni akterji urejanja glavnega življenja, ki imajo vpliv na urejanje življenja vsakega posameznika in zlasti družine, gledali in delali skupaj z roko v roki.“
Revščina je največja sramota sveta
Profesor na Teološki fakulteti Vinko Potočnik je v predavanju z naslovom Ubogi med nami prikazal razsežnosti revščine v svetu, Evropi in Sloveniji. Kdo sploh je ubogi? Kot pravi profesor Potočnik, se slovenska socialna stroka tega pojma izogiba, ker naj bi človeka negativno označeval, medtem ko je ta beseda v Cerkvi nekaj osrednjega: „Že od delovanja Jezusa Kristusa, ki je zaklical blagor ubogim, pa potem znova in znova slišimo, naj bo Cerkev uboga. Redovniki naredijo posebno zaobljubo uboštva. Se pravi, ta beseda v tem smislu pomeni nekaj pozitivnega. Biti ubog ne pomeni biti reven ali pa hotenje, da boš reven, ampak da boš nenavezan na mnoge stvari, da boš svoboden, in da boš v tem smislu ubog. To je redovno uboštvo.“ Vsak človek je vreden temeljnega dostojanstva. Tako tudi naš misijonar Pedro Opeka, ki je dejal, da so ubogi zanj najkrajša pot k Bogu. Samo zaradi lakote ali podhranjenosti na primer trpi na svetu nad milijarda ljudi. Stopnja tveganja revščine v Evropski uniji se v povprečju giblje med 16 in 17 odstotki prebivalcev. V Sloveniji je bil leta 2008 prag 12-odstoten, kar nas uvršča med osmerico držav članic z najmanjšim tveganjem, a kljub temu tudi to pri nas pomeni četrt milijona ljudi. Revščina pa ima veliko obrazov, pravi profesor Potočnik. „Najbolj preprost pogled na to je, da gre za neko pomanjkanje, neko prikrajšanost v izpolnitvi osnovnih človekovih potreb. Največkrat pomislimo na gmotne, fizične in telesne potrebe, hrano, pijačo, obleko, streho nad glavo. To je vsekakor nekaj osnovnega, ni pa vse, kajti, če gledamo človeka v celoti, tako kot nas uči verska govorica, je človek telesno, duševno, duhovno in odnosno bitje – ta štiriperesna deteljica.“
Polovica slovenske družbe je zelo izključujoča
Človek se lahko najde na robu, zunaj kroga polnosti življenja, v območju t.i. socialne smrti in takrat postane izključen iz družbe. „To pa je takrat, kadar je človek samo številka, kadar je zamenljiv in je le funkcija v prizadevanju za čim večjo storilnost in rezultate. Ali drugič, če je tujec, če nima doma, če je odtujen, brezdomec, tudi brez psihološke strehe nad glavo.“ Kdo pa je tisti, kateremu grozi izključenost? Za sodobno družbo so v mnogih pogledih ne le disfunkcionalni, marveč tudi breme starejši, navaja Potočnik. Da so starejši ljudje breme, v Sloveniji meni kar 23 odstotkov ljudi. Po drugi strani so med najbolj ranljivimi otroci, za katere je posebej boleča zapuščenost. Naslednje najranljivejše so ženske (posebej starejše, vdove, samohranilke, razvezane, z več otroki …), ne pozabimo pa tudi na kronične bolnike, zasvojence, invalide, brezdomce, begunce, priseljence, brezposelne, ljudi z nizko izobrazbo in tako naprej. V evropski družboslovni raziskavi vrednot so Slovenci in Slovenke na vprašanje, katero od skupin ljudi ne bi želeli imeti za sosede, naštevali zasvojene z alkoholom in odvisnike od mamil, na tretjem mestu so Romi, nato ljudje, ki so bili sodno kaznovani ter istospolno usmerjeni. „Če primerjamo to držo z drugimi državami, vidimo, da smo v Sloveniji na žalost zelo izključujoči. Ali naj imajo priseljenci enake kot ostali, v Sloveniji niti polovica s tem ne soglaša,“ ugotavlja Potočnik.
Ni dovolj le videti
Kdor hoče zares izboljšati svet in življenje v njem, se mora tega lotiti pri koreninah oziroma vzrokih. Priče smo absurdnim razmeram: na svetu se letno pridela nad dve milijardi ton žita, kar zadostuje za preživetje vseh 6,7 milijarde zemljanov. Organizacija Združenih narodov za kmetijstvo in prehrano pravi, da lahko naš planet brez težav prehrani 12 milijard ljudi. Mnogi menijo, da ima zasebni kapital bistveno vlogo pri neupoštevanju pravice človeka do hrane. Eden od vzrokov za pomanjkanje je sodeč po raziskavi tudi individualizirana družba. Kako smo dovzetni za pomoč drugim? Ali je posameznik postal individualist v smislu „Vsak mora rešiti svoje probleme sam“? „Polovica ljudi reče 'Probleme moraš rešiti sam'. Vidimo, da smo Slovenci med srednje in vzhodnoevropskimi postkomunističnimi državami zelo strogo individualistični.“ Morda je v ozadju revščine tudi nezaupanje med ljudmi. Če namreč ni zaupanja, si težko predstavljamo vzajemnost oziroma solidarnost. Dandanašnji ljudje zaupajo staršem, sorodnikom, prijateljem, zelo malo pa ustanovam. Tudi Cerkvi v Sloveniji zaupa le približno polovica prebivalstva.
Vzroki
Največ Slovencev – skoraj 40 odstotkov – meni, da so vzroki pomanjkanja v nepravičnosti v družbi, okoli 30 odstotkov jih pokaže na razloge v prešibki volji in celo lenobi revnih ljudi, slabih 18 odstotkov je prepričanih, da je to neizogibna stran sodobnega napredka, slabih deset odstotkov pa pravi, da ljudje v stiski preprosto nimajo sreče. Profesor Potočnik sodeč po raziskavi Karitas o še enem od vzrokov za revščino pravi: „Tisti, ki hodijo po pomoč v Karitas, so na prvo mesto postavili brezposelnost, potem premalo plačano delo, potem bolezen in invalidnost, nepravičnost v družbi, starši niso mogli preskrbeti izobraževanja v mladosti (podedovana revščina), družinske razmere, ker v življenju nimajo sreče in dobra tretjina je bila samokritična: V življenju se nisem dovolj potrudil.“ Na Karitas so natresli še nekaj številk, predvsem kar zadeva vprašanje, ali je Slovenija še socialna država ali ne. Ob tem so povzeli podatke republiškega Statističnega urada, ki kažejo, da je naša država od leta 1996 do danes vsako leto za socialne prejemke namenila več sredstev, torej leta 2008 že skoraj 8 milijard evrov, pred 14 leti pa niti milijardo ne.
Kako se na stisko odziva Cerkev?
Njen program je že od začetka navdihoval Jezusov zgled izkazovanja ljubezni „ubogim in bolnim, zapostavljenim in grešnim in ni prezrl nobene stiske“ (iz evharistične molitve pri mašah za različne potrebe). Program tako temelji na odnosu Jezusa/kristjana do Očeta, Boga – Ljubezni, udejanja pa se v službi verujočih in drugim, pomoči potrebnim. Pastoralno leto krščanske dobrodelnosti in solidarnosti spodbuja k nadaljnjemu organiziranju karitativnih dejavnosti. Struktura je postavljena na ravni škofij, na žalost pa ne na ravni župnij, kjer jih 43 odstotkov ostaja brez katere od dobrodelnih ustanov, ugotavlja raziskava. Kot pa je dejal generalni tajnik Imre Jerebic, je "Karitas v dvajsetih letih delovanja, ki jih praznuje letos, postala prepoznavna v slovenski Cerkvi in družbi. 8000 prostovoljcev, 420 Župnijskih Karitas in 135.000 najrazličnejših oblik pomoči v lanskem letu niso le številke, ampak dokaz, da je to živa Cerkev".
