Na Vincencijanskem simpoziju tudi nadškof in kardinal
Cerkev na Slovenskem
Vincencijanski simpozij pod geslom Sodobni ubogi – naša pot bo potekal od četrtka, 9. do nedelje, 12. septembra 2010, v Celju. Ob 350 letnici smrti sv. Vincencija in sv. Ludovike bo v Domu sv. Jožefa v Celju niz predavanj in okroglih miz na temo dobrodelnosti in socialne izključenosti.
Predavatelji bodo spregovorili tudi o izzivih sodobnega sveta za Vincencijansko družino.
Srečanja se bodo udeležili člani Vincencijanske družine iz Slovenije, Hrvaške, Avstrije, Madžarske, Slovaške in Ukrajine.
V petek, 10. septembra 2010, bo na temo Ubogi – izgubljeni in brez vrednot spregovoril ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres. V soboto, 11. septembra 2010, bo misijonar Paul Christopher Roche predaval na temo Ubogi – izrinjeni v materialnem pomanjkanju, v nedeljo, 12. septembra 2010, pa bo na temo dneva Cerkev – sama uboga, a z večnim sporočilom spregovoril kardinal dr. Franc Rode.
Pred Domom sv. Jožefa v Celju bo v nedeljo, 15. septembra 2010, potekala pozdravna slovesnost kardinalu zlatomašniku in somaševanje ob sklepu Vincencijanskega leta. Sveto mašo bo daroval kardinal dr. Franc Rode.
Leto 2010 je Vincencijevo leto, posvečeno 350. obletnici smrti svetega Vincencija Pavelskega in svete Ludovike Marillac, ki sta umrla leta 1660 nekaj mesecev drug za drugim. Sveti Vincencij Pavelski se je rodil 25. aprila 1581 v vasi Pouy v jugovzhodni Franciji.
Teologijo je študiral v Toulusu in bil leta 1600 posvečen v duhovnika, čeprav ni dokončal študija. Po hudi duhovni krizi se je odločil, da bo svoje življenje posvetil služenju ubogim iz ljubezni do Kristusa in je ustanovil usmiljene gospe (pozneje Vincencijeve rostovoljke), Misijonsko družbo (lazariste) za oznanjevanje in oblikovanje duhovnikov ter v sodelovanju s sveto Ludoviko Marillac usmiljenke, ki delajo v bolnišnicah in šolah. Druge vincencijanske ustanove so še: Vincencijeva mladina, Družba čudodelne svetinje in Družba svetega Vincencija Pavelskega. Umrl je v Parizu 27. septembra 1660 in bil razglašen za svetnika leta 1737.
Ludovika Marillac pa se je rodila leta 1591 v Parizu in je bila 35 let Vincencijeva glavna sodelavka. Pripadala je družini Marillac, ki je bila cenjen na francoskem dvoru. Kot deklico so jo poslali v kraljevi samostan dominikank v Poissyju. Leta 1613 jo je njen vzgojitelj sklenil poročiti s tajnikom kraljice Marije Medičejske Antoniom Legrasom. Leta 1625 je ovdovela in začela delati z ubogimi skupaj z gospemi krščanske ljubezni pod vodstvom svetega Vincencija. Umrla je v Parizu 15.marca 1660. Med svetnike je bila prišteta leta 1934. Jubilejno leto, ki ga bodo praznovali po vseh deželah, v katerih delujejo Vincencijevi duhovni sinovi in hčere, pripravlja mednarodni odbor. Praznovanje bo pretežno v duhu poklona svetnikoma kot pričevalcev in zgledov ljubezni in službe ubogim. Cilj vseh pobud je prenova karizme usmiljene ljubezni in misijonov, temeljnih vidikov Vincencijeve karizme, ki so jo prejeli od teh dveh svetnikov in jo želijo predstaviti v Cerkvi in svetu.
