750 let župnije Škocjan pri Turjaku
Cerkev na Slovenskem | 06.09.2010, 08:43
Konec tedna sta zaznamovali dve pomembni obletnici. Medtem, ko so v Javorjah nad Škofjo Loko v župnijski cerkvi svetega Tilna obhajali 300-let župnijske cerkve, so v Škocjanu pri Turjaku to število več kot podvojili. V župnijski cerkvi svetega Kancijana in tovarišev mučencev je ob praznovanju 750. obletnice župnije slovesno somaševanje vodil ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres.
„To je obletnica s kakršno se lahko v Sloveniji pohvali malo župnij,“ je v začetku nagovora v do zadnjega kotička polni cerkvi dejal nadškof Stres. „Zato smo lahko tega veseli, se tega zavedamo in smo lahko ponosni. Ponos je nekaj, kar nam kristjanom pripada. Če rečem ponos, ne mislim ošabnosti, to da treba druge gledati z viška. Pravi ponos, ki ga mora imeti vsak človek zaradi svojega človeškega dostojanstva je namreč ravno v tem, da sem vesel in da sem hvaležen, da sem lahko to kar sem, in župnija je danes vesela in hvaležna in v tem smislu ponosna, da sme in lahko obhaja 750-letnico svojega obstoja. Kar pomeni, da je tričetrt tisočletja, tukaj živela krščanska skupnost, ki je bila v sebi tako močna, živa, zvesta, da je ohranila svojo vero skozi dolga stoletja, ohranila svojo zvestobo Jezusu Kristusu,“ je povedal nadškof Stres in poudaril, da je ljubezen do Jezusa, Cerkve „brezkompromisna“.
„Krščanska vera ne prenese kompromisov. Se pravi tisto, ko rečemo po domače, da kdo sedi na dveh stolih. Prava ljubezen, pravo prijateljstvo ni združljivo s kompromisi,“ je opozoril nadškof in nagovor sklenil z besedami: „Če danes obhajamo 750 letnico naše župnije, potem to pomeni, da so naši predniki 750 let bili zvesti, bili brez kompromisov v svoji krščanski pripadnosti, kajti če to ne bi bili, 750 let nebi zdržali. In to je tudi pot za nas. Lahko ostanemo kristjani.“
Zgodovina župnije
Po Valvazorjevi Slavi Vojvodine Kranjske (1689) je danes splošno sprejeto, da je župnijo Škocjan pri Turjaku ustanovil oglejski patriarh Gregor de Montelongo leta 1260, patronat pa je dal turjaškim gospodom, ki so predlagali župnike.
Prvi znani župnik je ravno Boltežar Turjaški, ki je deloval okrog leta 1280. Valvazor omenja, da je leta 1363 papež Urban V. iz Avignona podelil župnijski cerkvi sv. Kancijana pri Turjaku bogate odpustke. Poleg župnijske cerkve Valvasor omenja naslednje podružnice: 1) Matere Božje na Železnici; 2) Marijinega vnebovzetja (prvotno sv. Janeza Krstnika, pozneje sv. Ahaca) nad Ločnikom; 3) Marije brez¬madežnega spočetja na Turjaku; 4) sv. Jakoba na Malem Osolniku; 5) sv. Lovrenca na Velikem Osolniku; 6) sv. Jerneja na Rašici; 7) sv. Primoža in Felicijana v Žgončah; 8) sv. Lenarta v Krvavi peči; 9) Marijinega rojstva v Robu. Leta 1751 je župnija prišla pod Goriško nadškofijo, leta 1785 pa pod Ljubljansko škofijo, kjer je še danes. Leta 1789 se je odcepila župnija Turjak s podružnico sv. Ahca na Gori, leta 1876 pa Rob s podružnicami sv. Lovrenca na Velikem Osolniku, sv. Primoža in Felicijana v Žgončah in sv. Lenarta v Krvavi peči. Končno je bila leta 1907 podružnica sv. Jerneja na Rašici prefarana v Velike Lašče. Tako je župnijska cerkev ostala s podružnicama Matere Božje na Železnici in sv. Jakoba na Malem Osolniku do današnjih dni.
Župnijska cerkev v Škocjanu. Dalj časa pred ustanovitvijo župnije je morala na tem mestu stati cerkev posvečena sv. Kanciju, Kancijanu in Kancijanili. Ta cerkev je bila glede na obdobje romanska, leta 1487 je dobila gotsko obliko, od katere je ostala le še stranska ladja z rebrastim obokom. Tega leta so bili posvečeni trije oltarji. V tem prostoru je bil leta 1508 krščen faran Primož Trubar, med letoma 1585 in 1589 pa je tu deloval Jurij Dalmatin, kar je razumljivo, saj so Turjaški kot patroni zelo podpirali reformacijo. Leta 1753 je prvi goriški škof Karel M. Attems posvetil baročno cerkev. Leta 1906 je prišel za župnika Janez Jereb. V enem letu je mojster Janez Ronko iz Cerknice pod njegovim vodstvom zgradil glavno ladjo in dal cerkvi današnjo obliko. Najstarejše klopi so iz leta 1834 oziroma 1839; veliki oltar iz leta 1874 je delo Avguština Goetzla; Maškov križev pot je iz leta 1908; trije železni zvonovi so iz leta 1821, največji bronasti Samassov pa iz leta 1867; Jenkove orgle iz leta 1966.
Podružna cerkev na Železnici. Do leta 1867 je imela cerkev lep gotski obok nad velikim oltarjem, ki pa župniku Čebašku ni bil všeč, zato ga je dal podreti, čeprav je bil še prav trden, in ga nadomestiti s prav neokusnim zidanjem. Konzole je zazidal v zid, ki obdaja cerkev. V cerkvi so trije oltarji: Naše ljube Gospe s sv. Notburgo in sv. Katarino, sv. Jurija in sv. Jožefa. Poslednji oltarni podobi je leta 1864 naslikal Janez Šubic, podobar v Škofji Loki. Kakor je razvidno iz letnice 1744, ki je vklesana v menzi stranskega olarja, sta bila tedanja stranska oltarja – morda tudi veliki oltar – obnovljeni. Leta 1907 je vse tri oltarje obnovil Rouškov učenec Bečaj od Sv. Vida, pozneje kipar v Sodražici, za 400 fl. Prej je imela cerkev dva zvonova, ki sta tehtala tri oziroma dva centa, sedanja zvonova tehtata devet oziroma pet centov. Pred nekaj leti je bila cerkev temeljito in uspešno obnovljena.
Podružna cerkev na Malem Osolniku. Današnja zgradba je menda iz leta 1749. Oltar iz leta 1833 je leta 1874 prišel iz župnijske cerkve. Tudi podobi Srca Jezusovega in Srca Marijinega sta iz župnijske cerkve. Pred leti je cerkev dobila nov zunanji omet in nove notranje klopi. Trenutno je obnovi veliki oltar, V zvoniku visita dva železna zvonova iz leta 1922. (Vir: Župnija Škocjan pri Turjaku)
