Srce, ki vidi
| 11.07.2010, 16:04
Cerkev se danes spominja sv. Benedikta, očeta zahodnega meništva, ki je za meniško življenje sestavil temeljno Pravilo. Po njem se je sam zvesto ravnal in tako zarisal pot svetosti najprej s svojim osebnim življenjem. Papež Pavel VI. je 24. oktobra 1964 svetega Benedikta razglasil za zavetnika Evrope in s tem poudaril dragocen delež, ki ga je ta svetnik prispeval k izoblikovanju evropske civilizacije. O tem je spregovoril papež Benedikt XVI. pred današnjo molitvijo angelovega čaščenja.
Papež se že nekaj dni mudi v Castel Gandolfu, kjer bo letos preživel čas počitnic. Zato so se verniki za opoldansko molitev z njim zbrali na notranjem dvorišču apostolske palače in zavzeto prisluhnili njegovim besedam. Videti pa je bilo pozorno pričakovanje omembe sv. Benedikta, čemur so v valovih sledili bučni in veseli aplavzi ter vzkliki voščil svetemu očetu ob prazniku njegovega zavetnika. Za vse se je sveti oče prisrčno zahvalil.
Sicer pa je glavni del svojega nagovora papež Benedikt XVI. posvetil razlagi prilike o usmiljenem Samarijanu. Po njegovem prepričanju nam ta evangeljska pripoved postavlja za merilo ravnanja univerzalno ljubezen, ki gre naproti človeku v potrebi, tudi tistemu, ki ga tako rekoč slučajno sreča (prim. Lk 10,31). Poleg tega vsesplošnega pravila pa sveti oče opozarja še na tipično cerkveno razsežnost istega vodila. V Cerkvi, ki je družina, naj se noben član ne nahaja v stiski. Kristjanov življenjski program je namreč „srce, ki vidi“, ki zazna potrebo drugega po ljubezni in nanjo odgovarja. S tem je papež Benedikt XVI. spomnil na eno temeljnih smernic zapisanih v okrožnici z naslovom Bog je ljubezen.
Ob koncu nagovora je sveti oče povabil, naj svojo pot vere in zlasti čas počitnic izročimo v Marijine roke. Ona naj nam pomaga, da bomo vedno pozorni tako na Božjo besedo kot hkrati na ljudi, ki se nahajajo v stiski.
