Procesija in domobranska proslava

| 27.06.2010, 18:30 Matjaž Merljak

Iz uredništva tednika Svobodna Slovenija v Buenos Airesu so za tokratno oddajo Slovencem po svetu in domovini poročali o dveh pomembnih dogodkih med rojaki v Argentini: procesiji svetega Rešnjega Telesa in domobranski proslavi.

V nedeljo, 13. junija, ko je bil v Sloveniji evharistični kongres, smo v Buenos Airesu počastili sveto Rešnje Telo. Procesija in sveta maša sta bili popoldan v Don Boscovem zavodu v Ramos Mejiji. Ker je v soboto močno deževalo, je bila procesija kar v cerkvi Marije Pomočnice kristjanov.

V procesijo so se uvrstili šolski otroci, ministranti in duhovnika z Najsvetejšim. Posamezne oltarje so okrasili rojaki iz San Justa, iz Castelarja, iz Ramos Mejije in iz San Martina in Carapachaya. Procesijo je vodil delegat dr. Jure Rode, z gospodom Francijem Cukjatijem sta izmenoma pela evangelije. Po lepi slovenski navadi so deklice na čast evharističnemu Jezusu potresale rožice.

Po procesiji je bila sveta maša, ki jo je za vse žive in rajne slovenske duhovnike daroval delegat dr. Jure Rode. Pri pridigi je govoril o evharistiji ob priložnosti Slovenskega evharističnega kongresa. Nadalje je omenil praznika presvetega Srca Jezusovega in Brezmadežnega Srca Marijinega. Povedal je tudi, da so na kongresu v Celju proglasili mučenca Lojzeta Grozdeta za blaženega, saj je on prejemal moč za življenje po veri in za mučeništvo v svetem obhajilu. Na duhovnih vajah je v svoj zvezek zapisal: »Evharistija - sonce mojega življenja«.

Med procesijo in mašo je bilo ljudsko petje; za vodstvo je poskrbel g. Andrej Selan, prof. Andrejka Selan Vombergar je petje spremljala na orgle. Bila je tudi priložnost za spoved in veliko rojakov je prejelo sv. obhajilo. Na ta način smo se v duhu pridružili rojakom v domovini, ki so na evharističnem kongresu slavili Jezusa v Najsvetejšem zakramentu.

 

Med nami je ukoreninjena tradicija, da se meseca junija spominjamo žrtev vojne in revolucije, zlasti tistih, ki so bili brez sodbe pobiti po koncu vojne. Najprej je prvo junijsko nedeljo osrednja spominska proslava, nato pa se vrstijo še po krajevnih domovih.

Letos poteka 65 let tragičnih dogodkov, ki so za vedno zaznamovali slovenski narod.

Čudovit nedeljski popoldan, poln prijetnega sonca, nas je zbral v območju Slovenske hiše v Buenos Airesu. Nedelja 6. junija je bila prijetna. Čeprav je bil isto nedeljo referendum je proslava privabila veliko število rojakov. Vsak obiskovalec je že pri vhodu dobil lično tiskan program svečanosti, izvirna stvaritev umetnice Gabriele Petkovšek.

Spomin se je začel v cerkvi Marije Pomagaj z mašo, ki jo je daroval delegat slovenskih dušnih pastirjev msgr. dr. Jure Rode, ob spremljavi p. Alojzija Kukovice DJ in msgr. Mirka Grbca. Cerkev je bila polna, tako da je del vernikov sledil maši na dvorišču. Med mašo je pel Mešani pevski zbor iz San Justa pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar.

Po končani maši smo se zbrali na dvorišču. Tam stoji spomenik vsem žrtvam vojne in revolucije. Ob strani spominska plošča opozarja, da so domobranci naši junaki. V sprevodu so prišli predstavniki skupnosti in položili pred spomenik venec, povezan s slovenskim trakom. Nato je trobenta pozvala k molku. Dr. Jure Rode je opravil molitve za pokojne, katerim so prisotni pobožno sledili in goreče odgovarjali. V dokaz, da nikdar ne pozabimo naših junakov in da smo zvesti njihovim idealom, smo vsi zapeli pesem »Mi legionarji, mi domobranci …«

Žalno slavje se je nadaljevalo v dvorani škofa Rožmana, kjer so rojaki napolnili spodnji del in galerijo. Slavnostni govor, premišljen in globok, je letos imel dr. Štefan Godec.

Sledil je odrski prizor. »Dva svetova, en sam spomin« je bilo naslov stvaritvi, ki jo je bil pripravil in režiral pokojni Blaž Miklič. Po njegovi zamisli je režijo to pot izvedla Tatjana Modic Kržišnik. Čeprav je ob takih priložnostih pomembnejša vsebina in pričevanje, je bil nastop brezhiben. Podajanje prepričljivo in doživeto in tudi izgovorjava primerna.

 

Sledila so si besedila izpod peres in iz src naših avtorjev, kot so: Janez Kranjec, Peter Bergant, Milan Komar, France Papež, Jože Cukale, Olga Čekada, Karel Mauser, Jožef Lobodowski, Slavka Stajan in Marko Kremžar. Dogajanje se začne ob revoluciji, nadaljuje v morijah in breznih zločinskih pobojev in se konča v novem svetu, ko mladina izpriča vero in spomin padlim.

Posebej je treba poudariti čudovito sceno. Temni gozd in stoletna debla na robu jame, ki je zadnji zemeljski hram pobitih, obenem pa svetišče in žarišče, ki nam sveti in daje ognja in moči, da v daljnem svetu nadaljujemo njihov boj. Scena je bila delo mojstra Toneta Oblaka.

Komaj so se polegli zadnji odmevi pesnitve, je mogočno zadonela pesem »Moja domovina«, ki najbolje ponazarja cilje borbe domobrancev med komunistično revolucijo.

Isto nedeljo so imeli žalne proslave tudi skupnosti v notranjosti države in sicer v Mendozi in v Bariločah. Naslednjo nedeljo pa še v Carapachaju na Pristavi in v Hladnikovem domu. To nedeljo pa še v Slomškovem domu in v Našem domu v San Justu. Tako se argentinska skupnost spominja svojih rajnih, saj se je dr. Jure Rode med pridigo v slovenski cerkvi Marije Pomagaj spraševal, če je sploh kdo med nami, ki nima sorodnika med žrtvami.