Konec civilizacije?!

| 09.03.2010, 14:29

Ljudje smo radi ponosni na svojo državo, toliko bolj, če se ta lahko pohvali z odličnimi dosežki, če je v čem prva, ali vsaj med prvimi. In tako želi biti Slovenija med prvimi, ki bi uzakonila pravico istospolnih do posvojitve otrok. Slovenija, ne pa tudi Slovenci, vsaj večina ne, če spremljamo različne ankete. Toda, večina s preglasovalno brutalnostjo ne sme preglasovati manjšine, tako nas vseskozi podučujejo, čeprav prav z tem istim mehanizmom to počnejo v parlamentu.

Ker so vsi reflektorji usmerjeni v to, sicer pomembno temo, je šla druga, verjetno še bolj pomembna, skoraj neopazno mimo. Je res lahko takšno naklučje, da se je prav ob prvi obletnici odkritja strahot Hude jame, vsa Slovenija ukvarjala s takorekoč manjšinskim vprašanjem?

Tema za komentar je bila že dolgo izbrana, osvetliti novi družinski zakonik, toda ko sem si ogledal izjavo vodje evidentiranja prikritih grobišč, Mitje Ferenca, mi je bilo jasno, da je ta tema le slepilni manever tistih, ki v resnici upravljajo našo državo. Komur je mar do resnice, do spomina naroda, si Ferenčevo izjavo lahko v celoti ogleda na naših spletnih straneh.

Tisto, kar je ves čas v zraku, kar lahko le slutimo, vedno znova dobi jasne obrise, ko je kakšna zadeva pri nas prehuda. Vse bolj očitno je, da obstaja jedro, ki Slovencem obrača glave v tisto smer, kamor oni hočejo. Pred leti je Tinetu Hribarju, v intervijuju, ki ga je imel na nacionalni televiziji verjetno ušlo, ko je izjavil, da so oni odločili, da je napočil čas, da se zamenja oblast. Ko ga je novinar Lado Ambrožič vprašal, kdo so to, oni, je celo hotel navajati imena, potem pa je verjetno ugotovil, da je šel predaleč in sta zaključila s to temo. Pogovora se natančno ne spominjam, poanta pa je ostala in je prišla spet na plano ob zdajšnji akciji Nika Kavčiča in Milana Kučana. Tako je tudi huda jama tema, o kateri ne bi smeli nikoli nič vedeti, kaj šele o njej razmišljati in prav zato je bilo potrebno narediti vse, da bi se to ne zgodilo in so naredili vse in kot vedno, jim je uspelo. Za vsak primer so takoj za tem načrtovali še sprejemanje zakona o izbrisanih, da bi z njim nekaj zabrisali. Toda s tem so tistim, ki znajo razmišljati, odkrili kako sarkastični znajo biti. Medtem, ko je od krvnikov proglašene izdajalce po drugi svetovni vojni čakala smrt, se vse drugače dogaja z izdajalci Slovenije v osvoboditveni vojni. Pozor, s tem nikakor nočem izenačiti vseh izbrisanih, toda dejstvo je, da velika večina tistih, ki niso uredili statusa, tega tudi ni hotela. Menim da vsi ki so padli in vsi ki smo trpeli krivico v osvoboditveni vojni zaslužimo vsaj odgovor in to vsakega posameznika, zakaj ni uredil preprostega upravnega postopka.

Toda, kot rečeno, spomin Hude jame je prvi in tisti, ki bi ga ne smelo nikoli biti. Ki je bil zazidan s kar enajstimi stenami od katerih je najdebelejša merila kar pet metrov betona. To je tisti spomin, ki čaka, da ga začnemo zdraviti kot odprto rano na kateri se kar naprej razraščajo gnijoča vnetja narodnega spora. Čakam trenutek, ko bo avtoriteta v Sloveniji povzdignila glas in zagrmela dovolj je: najprej smo poslušali, da v Sloveniji niso morili Slovenci, zdaj je jasno, da so, da so bili po vojni pobiti vojaki, ko je postalo jasno, da so med njimi tudi ženske, so bili zgolj izdajalci, kakšno nalepko v svoje opravičilo si bodo izmislili, če se bo odkrilo, da so ubijali tudi otroke? In kdaj bomo nehali poslušati cinizme brez primere, kot je, da naj že nehamo preštevati kosti. Za božjo voljo, ljudje, to niso kosti, to so ljudje, ki so jim vzeli premoženje, dostojanstvo in na koncu življenje. Odnos v smislu; „Kaj me briga petdeset let stara zgodba nekoga, ki ga nisem poznal.“ je skrajna sebičnost, katere krutost lahko takomisleči dojamejo le, ko bo kdo, ki bo zrasel na pognojeni njivi, na kateri je v imenu ideologije dovoljeno vse, njim samim kratil pravico, Bog ne daj da celo svobodo ali življenje.

Rad bi z vami delil nekaj povzetkov prispevkov iz revije Tretji dan, francoskega filozofa Jeana Luca Mariona, kardinala Georgesa Cottiera in sedanjega papeža, Josepha Ratzingerja. Sijajno namreč opisujejo razloge za stanje sodobnega duha.

V časih nihilizma, zanikanja načel, je brez koristi braniti vrednote, ker s tem priznamo, da so vrednote slabotne, pa niso. Da so vrednote odvisne od nas in od tega, ali jo posameznik prizna, sicer je ni, oziroma ni vrednota. V vseh primerih zasveti črno sonce nihilizma, ki zastavlja razorožujoče vprašanje: Čemu služi? Čemu služi človeškost človeka, naravnost narave, pravičnost države? Zakaj pa ne bi govorili o nasprotjih: razčlovečenju človeka, da bi ga izboljšali, izkoriščanju narave, zaradi gospodarstva, o nepravičnosti, da bi dobili bolj učinkovito družbo? In ta vprašanja niso več del domišljije, ali filozofskih razpravljanj presitih učenjakov, to so konkretni načrti ideologij, ki obvladujejo zgodovino. (Marion)

Kriza, ki jo doživljamo, se odvija na ravni kulture, torej je duhovne in etične narave, hkrati pa živimo v času, ko razpravljamo o tako pomembni temi, kot je življene in smrt, brez Boga.

V času v katerem živimo, smo dobesedno zatolčeni od količine podob in hitrosti s katero si sledijo. Spomin je v tem popolnoma izločen iz igre. In tako nam zmanjka moči, da bi pogledali preteklosti v obraz in bežimo v pozabo, ki je le ena od oblik laži. Strah pred preteklostjo je strah pred nami samimi in hrani gluhi nemir, ki je do zadnjega kotička naselil naš čas. (Cottier)

Konkretna naloga politike je, da podvrže moč merilom prava. Ne pravo močnejšega, moč prava mora obveljati, zato je za vsako družbo pomembno, da premaga sumničenje prava. (Ratzinger) Brezpravna svoboda je anarhija.

Kljub temu, da ni težko prepoznati, da smo trenutno v Sloveniji zelo blizu tej definiciji, pa se lahko prepričamo tudi v drugačno realnost Slovenije od tiste, ki nas vsak dan spremlja v novicah. Nedavno sem zaradi upravnega postopka moral pridobiti podpis devetih ljudi, s katerimi se nismo poznali. Vsi brez izjeme so me sprejeli, kot da bi bili znanci, toplo, prijazno in mi tako razkrili drugo Slovenijo. Prvo imenujejo elita, v drugi pa je državljan, preprost in pošten, ki pa mu iz dneva v dan lažejo v obraz in ga imajo sploh za butastega, če bi ne bil potreben na volitvah in takrat, ko mora plačati davke, verjetno kar nebodigatreba.

S to, drugo Slovenijo naj se začne ukvarjati vsak, ki resnično želi Sloveniji dobro. Ob vsem brezkoristnem vpitju drug na drugega, bi se morali ukvarjati še s čim, ali pa bolje, predvsem. Naj politiki, ki imajo razpletene mreže poznanstev, delijo te mreže z drugimi in konkretizirajo svoje poslanstvo od ljudi za ljudi. Naj odprejo pisarne, prisluhnejo državljanu in skušajo zanj konkretno kaj storiti. In po njih delih jih bomo poznali in na koncu prepoznali na volitvah. Naj pustijo semaforje tistim, ki drugače kot preko javnosti ne znajo spraviti v red svojih podrejenih in s tem smešijo sami sebe, ker s prstom kažejo nase, ko se, tako smo lahko prebrali na semaforju, niti medresorsko ne zmorejo uskladiti.

In kaj ostane nam, ne morem reči drugega kot, raji, kajti za to nas imajo? Se spomnite, o čem so govorili modreci nekaj stavkov nazaj? O vrednotah in o spominu. Živimo vrednote in ohranimo spomin, da bomo imeli te vrednote s čim hraniti.