Centri odličnosti – ideja odlična, kaj pa rezultati?
Komentarji
Razmerje med znanostjo in gospodarstvom je vedno pereča tema razprav in iskanja rešitev, še posebej v času reševanja iz krize. Pravzaprav je razvoj sodobne družbe v veliki meri odvisen prav od povezav med znanostjo, tehnologijo in gospodarstvom.
V sodobnih družbah je znanost razumljena kot gonilna sila tehnološkega in gospodarskega razvoja in nenazadnje tudi kot vir bogastva. Na tej predpostavki temeljijo vse sodobne razvojne strategije držav, kakor tudi evropska lizbonska strategija za rast in nova delovna mesta ter Strategija 2020, ki je še v pripravi.
V Sloveniji trenutno veljavni nacionalni raziskovalni in razvojni program pravi, da je naša vizija ustvarjanje in prenos mednarodno dosegljivega znanja v javno korist in gospodarsko izrabo ter krepitev sposobnosti za obvladovanje tehnološkega napredka, kot glavnega vira povečevanja nacionalne konkurenčnosti ter družbenega in humanega napredka. Sliši se lepo, kako pa je v praksi? Vpliv znanosti na gospodarstvo, na njegovo rast in nova delovna mesta največkrat ni neposreden in enoten. Znanosti ne moremo vnaprej določiti in ji izračunati dodane vrednosti. Rezultati znanosti različno spodbujajo družbeni razvoj in vplivajo na gospodarsko rast. Na Finskem na primer ugotavljajo, da je ustanavljanje novih univerz posredno izredno spodbudilo in povečalo gospodarsko dejavnost njihovih regij. Za uspeh znanosti in gospodarstva je torej pomemben predvsem širši družbeni inovacijski sistem, ki je naklonjen radovednosti, znanju in spremembam. Poznavalci zato poudarjajo, da dodano vrednost družbi in tudi gospodarstvu povečuje samo sodelovanje različnih igralcev v inovacijskem sistemu, kot so univerze, inštituti, gospodarstvo, javnost in politika.
Gospodarstvo ima lahko od znanosti koristi le, če bo imelo močan razvojni potencial, ki bo mednarodno razpoložljivo in doma ustvarjeno znanstveno vedenje lahko izkoristil pri svojem gospodarskem razvoju. Dejstvo je, da je znanost neenakomerno porazdeljena po svetu. Slovensko znanje predstavlja le 0,2 odstotka svetovne zakladnice znanja. Naša podjetja pa se morajo na svetovnem trgu uveljavljati pod enakimi pogoji kot tista, katerih države razpolagajo z neprimerno večjo koncentracijo znanja in s tem potencialno močjo za hitrejši gospodarski razvoj. Slovenskim podjetjem lahko naša znanost po prepričanju poznavalcev pomaga le tako, da z njimi čim tesneje sodeluje in jim ponudi vse svoje znanje, sposobnosti, opremo in mednarodne stike za njihov čim hitrejši inovacijski razvoj.
Eden takšnih instrumentov so takoimenovani centri odličnosti, ki naj bi povezovali znanost, tehnologije in gospodarstvo na istih specializiranih področjih, kjer lahko naša podjetja naredijo pomemben inovacijski preboj v evropskem in svetovnem merilu in skupaj s prodornimi slovenskimi podjetji lahko zagotovijo vodilno mesto naše države v tehnološko-razvojnih nišah. Nekateri poznavalci sicer komentirajo, da slovenska industrija od pravkar ustanovljenih centrov odličnosti ne bo imela koristi, ker nima razvojnega potenciala, ker so podjetja v centrih brez moči na trgu in ker je industrija nebogljena in zastarela. Zagovorniki centrov odličnosti pa nasprotno poudarjajo da se znanosti, tehnologije in gospodarstva med seboj ne sme ločevati, pač pa povezovati. Cilj centrov odličnosti je v tem, da okrepi najboljši obstoječi razvojni potencial podjetij in ga vplete v mednarodno mrežo znanj, od katerih lahko razvojne enote podjetij za svojo gospodarsko rast pridobijo veliko več, kot je vidno danes.
Partnerski konzorciji centrov odličnosti so sestavljeni iz različnega števila podjetij, fakultet in raziskovalnih inštitutov, snovalci pa načrtujejo, da se bodo centri odličnosti po štirih letih delovanja lahko ponašali s pomembnim številom inovacij in patentov, ki naj bi jim po zaključnem obdobju financiranja omogočili samostojno življenje in rast v domačem poslovno-tržnem okolju. Na znanost, ki jo žene predvsem usmerjenost v nova odkritja, in na gospodarstvo, ki ga vodi predvsem interes do ekonomskih koristi treba gledati kot na dva različna sistema, ki lahko živita vsak zase ali pa se, ko sta spodbujena, prepletata v učinkovite povezave.
Za uspešno povezovanje znanosti in gospodarstva pa so odgovorni delavci v akademski sferi, delavci v gospodarstvu in tudi zaposleni v javnih in državnih institucijah, vključno s predstavniki vlade in parlamenta. To spoznanje, da morajo znanost, gospodarstvo in država opraviti vsak svoj del naloge, se zdi preprosto, a se žal vsakodnevno srečujemo s prelaganjem krivde eden na drugega, namesto, da bi iskali skupne rešitve. Ali so centri odličnosti na pravi poti iskanja skupnih rešitev, pa bo seveda pokazal le čas.
