Naša gostja: Bernarda Fink

Oddaje | 27.02.2010, 19:13

V naših sobotnih srečanjih smo v minulih letih imeli priložnost spoznati že marsikatero zanimivo življenjsko zgodbo, pomembnega sogovornika in občudovati delo, ki je pustilo pečat na določenem področju. Tokrat smo v oddaji Naš gost gostili eno izmed največjih poustvarjalk vokalne glasbe, z različnimi odmevnimi nagradami nagrajeno mezzosopranistko Bernardo Fink. Znova se je pokazalo, da se veličina mojstrov kaže tudi v njihovi skromnosti in prijaznosti.

Ko je naša sogovornica vstopila v radijske sobane, je iz nje vela preprosta hvaležnost za vabilo, veselje ob srečanju in pričakovanje pogovora. Vse: hvaležnost, veselje in pričakovanje je bilo tudi na naši strani. Povejmo, da je pogovor s koncertno in operno solistko nastajal v sodelovanju z revijo Ognjišče. Božo Rustja je na straneh sveže številke objavil zanimiv pogovor. Mi pa objavljamo nekaj odgovorov, ki pričajo o veličini naše gostje:

Začetki vašega petja segajo v vašo družino. Doma ste veliko peli…

Oče in mama izhajata iz družin, kjer so zelo radi peli. Pri očetu je bilo tega morda še več, ker izhaja iz večje družine. Njihova družina je po vojni bežala pred komunizmom iz Slovenije: tri dekleta in trije fantje, med njimi je bil moj oče najstarejši. Tri tete, očetove sestre, so vsak teden pele - imele so polurno oddajo - na Radiu Ljubljana. Ko so prišli v Argentino, niso nehali peti. Najbrž so peli še z novim nabojem in ta naboj je bila ljubezen do Slovenije. Zame je bila zato govorica petja, govorica ljubezni in čustev. Vsega, kar si nismo znali povedati z besedami, s poljubom ali objemom, tedaj to ni bilo običajno, smo si povedali z glasbo. Petje je bil jezik, ki mi je najbolj približal starše in družino.

Tako vi kot mož sta veliko odsotna, ker imata veliko obveznosti izven družine in doma. Kako vam uspe, da ste skupaj kot družina in zakonca? Nekoč ste dejali, da za praznike ne pojete.

Na vsak način. To je podlaga. Za veliko noč in za božič ne sprejemam nastopov. Letos bom nastopila za cvetno nedeljo, kar pa bo izjema, saj skušam biti že ves veliki teden doma. Ti prazniki so bistveni in za družino preveč pomembni, da bi lahko manjkala. Se je pa zgodilo, da je šla hčerka k prvemu obhajilu. Dve leti prej, ko sem podpisala pogodbo, nisem vedela za ta datum. Ampak sem potem nastop gladko odpovedala. Včasih je težko biti zvest svojim načelom. Saj poudarjaš, da je družina najvažnejša, a kljub temu pridejo trenutki, ko te stisne pri srcu in si rečeš: »Pa saj bi jaz za ta dan morala biti doma!« Imaš pa podpisano pogodbo ... Če pa bi stalno odpovedovala nastope, bi me preprosto »odpisali«.

Ob vseh nastopih bi se lahko zgodilo, da bi pozabili na tisto, kar ste v otroštvu prejeli, na ljudsko pesem. Na srečo se to ni zgodilo. Bi jo radi ponesli tudi na velike odre?

Seveda. Vendar pa, odkar profesionalno uporabljam svoj glas, ko pridem domov, ne pojem. Torej moji otroci nimajo tega, kar sem jaz v tako veliki meri dobila doma. Mama je bila za štedilnikom in je pela. Znala je desetine in desetine, če ne stotine pesmi. Doma smo imeli pesmarice in smo potem peli dvoglasno ali triglasno. Na žalost jaz tega s svojimi otroki ne delam. Sanjam, da bom imela čas, ko bom prišla v tako družbo, da bom lahko pela. Časi se spreminjajo in danes vsi pravijo, da se manj poje kot se je pelo.

V našem programu in na spletnih straneh smo že pisali o Tischlerjevi nagradi. Kaj vam pomeni?

Še danes ne morem verjeti, da sem bila izbrana za nagrajenko. Nikoli nisem pomislila, da bom dosegla to čast. Sprejemam jo z veliko ponižnostjo in ogromno hvaležnostjo. Cenim zamejske manjšine. Njihovo delo za ohranjanje jezika, kulture, izročila zahteva veliko odrekanja in imajo veliko poslanstvo.

Pogovoru v celoti lahko prisluhnete v našem avdio arhivu, najdete pa ga tudi na straneh marčevske številke revije Ognjišče!