Pust, norčavi čas

Oddaje | 15.02.2010, 09:38 Robert Božič

Oddajo iz cikla Pevci zapojte, godci zagod'te smo na temo pusta prepletali z glasbo in s pripovedmi iz različnih krajev Slovenije in zamejstva. Spoznali smo bogato dediščino fašenka in s tem korantije na ptujskem polju, zimo smo preganjali s škoromati iz Brkinov, se poveselili na borovem gostüvanju v Prekmurju, se ustavili ob Cerkniškem jezeru in pokukali v Rezijo.

Pust naj bi po izročilu dokončno odgnal zimo, a kaj ko ga po koledarju ne obhajamo vsako leto ob istem času. Pust nastopa pred veliko nočjo, največjim krščanskim premakljivim praznikom. Dnevi po novem letu, oziroma po prazniku Svetih Treh kraljev, pa do pustne nedelje veljajo za predpust, ki je bil po starem izročilu čas za ženitovanje, veselice, plesne prireditve in vsakršno veseljačenje.

Praznovanje pusta naj bi izviralo še iz predkrščanske dobe; čaščenja kulta prednikov, praznovanje slovesa zime, prihoda pomladi in čaranje rodovitnosti.

Prvotno so bili našemljenci utelešenje nadnaravnih sil, predstavljali so duhove prednikov, ki naj bi se ob določenih časih v letu, tudi ko zima prehaja v pomlad, vračali na zemljo. V zavesti današnji ljudi tega ni več. Zdaj je maskiranje le še nekakšen gledališki nastop in izraz človeške potrebe, da kdaj spremeni svoj »jaz«. Iz preteklosti pa izhaja ponekod še danes razširjena vera, da obisk šem prinaša srečo in dobro letino. Zato šeme poskakujejo in plešejo z domačimi, za sproščanje moči rodovitnosti. V zahvalo pa jih je treba obdarovati.

Gib je bil in je še vedno pri maskirancih magičen pripomoček pri priprošnjah za dobro letino. Njihovi poskoki ponazarjajo, kako visoko naj zrasteta lan in žito, široko razprto krilo pri vrtenju pa da vedeti, kako debela naj bo repa. Čeprav je vera v magično moč pustnega plesa opešala, pa še ni čisto zamrla, kar dokazuje še vedno živi rek, da je na pustni torek treba plesati za »debelo repo in korenje«.

Na Slovenskem imamo pravo bogastvo pustnih mask. Sčasoma so se v različnih pokrajinah in krajih ter med družbenimi plastmi razvile raznovrstne oblike pusta. Pustni karnevali in povorke se odvijajo v mestnem, trškem in vaškem okolju. V pustnih sprevodih se predstavijo povabljene pustne skupine in posamezniki iz Slovenije, slovenskega zamejstva in iz sosednjih držav, torej nekakšna živa razstava mask.

V marsikaterih vaseh na podeželju pa pusta praznujejo bolj intimno.

Tudi v Brkinih, kjer so doma škoromati, s katerim danes označujemo vse pustne šeme na tem območju. V imenu škoromati se skrivajo ostanki nočnega stražarja, ki je ohranjen v liku ene, po imenu in pojavu, najbolj grozljivih mask, to je v škopitu. Na glavi nosi širok klobuk, obraz ima namazan s sajami, oblečen je v dolg črn plašč, prepasan z verigo, v rokah pa ima velike lesene klešče, s katerimi lovi svoje žrtve, da jih po obrazu namaže s sajami. Druga skupina škoromatov so zgončarji. Ti se premikajo v lahkem teku in pozvanjajo z zvonci, ki jih imajo obešene za pasom. Odeti so v kožuhe, oblečeni v bele hlače in živobarvne pletene nogavice. Pri oblačilnem videzu izstopajo koničasta pokrivala, okrašena z umetnimi rožami in pisanimi trakovi. Vsa ta pisana druščina škoromatov, ki jo sestavljajo še drugi šemski liki, obišče številne vasi in samotne zaselke v vaseh okoli Ilirske Bistrice.

Eno najbolj živih pustnih dogajanj pri nas so gotovo vasi na ptujskem polju. Bogato dediščino fašenka in s tem korantije na ptujskem polju danes ohranjajo po načelu »živega muzeja« v Markovcih in Zabovcih, kjer vsako leto prikažejo številne skupine in tipe šemskih likov. Osrednji pustni lik tega območja je korant, ki je v današnjem času postal osrednji lik vsega slovenskega pustovanja. Ta zbere okrog sebe, poleg novejših šemskih likov, ki ironizirajo aktualno dogajanje v domačem okolju, še celo druščino tradicionalnih likov, med njimi: hudiče – tajfle, pa kopjaše – slavnostne zastavonoše, ki med lahnim poskakovanjem mečejo v zrak palice, okrašene z raznobarvnimi trakovi. Zvočno kuliso dogajanja ustvarjajo pokači z dolgimi biči. Med novejšimi šemskimi liki pa so belo oblečene deklice z zlatimi kronami na glavi, imenovane vile. V sprevodu korantije srečamo tudi otroke, oblečene v kürike in piceke - kokoši in piščance, ki plešejo po kmečkih dvoriščih ob zvoku piščali, v dar pa dobijo jajca. Tu srečamo še medvede, lik ruse, ki predstavlja konja, pa skupino oračev z lesenim plugom, ki jo navadno sestavljajo trije pari konjičev, ki s simboličnim oranjem in sejanjem želijo dobro letino na polju.

Pustno oranje je stara šega, ki jo povezujejo s plodnostno magijo in je znana povsod, kjer je razširjeno obdelovanje zemlje z oranjem. Orače pozna precejšen del Evrope in domala vsa Slovenija. Z največjim številom in barvitostjo pa so zastopani na območju Slovenskih goric, Haloz ter ptujskega in dravskega polja. Ti pri svojih obhodih od hiše do hiše tudi zapojejo.

Glede na obleko in okrasje, poznamo več vrst oračev. Najbolj imenitni so, zaradi naglavnega pokrivala okrašenega s papirnatimi rožami, raznobarvnimi trakovi in zelenjem na srebrni ali zlati podlagi, iz Lancove vasi na ptujskem polju.

Med občasne pustne norčije je nekdaj veljalo vlačenje ploha dekletom, ki se v predpustu niso poročila. V Prekmurju je bila navada, ki danes postaja turistična prireditev, da so za pusta priredili borovo gostüvanje, če tisto leto v kraju ni bilo nobene poroke. Kakor že ime pove, gre za ženitev z drevesom, največkrat z borom, ki ga v gozdu skupno posekajo, da bo pomenil snejo-nevesto. Po šaljivem poročnem obredu, ki ga opravi duhovnik, prodajo bor na javni dražbi in začne se veselica. Vso to dogajanje, ob katerem se zabava vsa vas, je polno norčij.

 

Znamenito okolje ob presihajočem Cerkniškem jezeru, ki je že v 17. stoletju spodbudilo našega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, da je napisal o njem obsežno študijo, tudi v pustnem času ponuja svojevrstno podobo. Pustno življenje v Cerknici je po drugi svetovni vojni zamrlo, vse do osemdesetih let, ko so spet obnovili Pusto društvo in začeli s prirejanjem pustovanj, ki so po svoji strukturi izrazite karnevalske povorke. Vsebinska zasnova dogajanja v karnevalski povorki je povezana z nekaterimi motivi iz Valvasorja, z lokalno mitologijo in liki v delu Frana Miličinskega. Tako tu med drugim srečamo čarovnice, lik Jezerka in Butalce. V teh bi lahko našli primerljive vzporednice s posamezniki sodobnega časa.

Medtem ko v mnogih slovenskih krajih Pusta spremljajo v povorkah, poskakovanjih, tekanjih in še s čim, se Pust v Reziji, v ozki in dolgi gorski dolini pod Kaninom na italijanski strani, zabava ob glasbi, s plesom. Pečat mu daje edinstven rezijanski plesni ritem in značilna godčevska zasedba: »citira« in »bunkula«; violina in mali bas ter neprestani potrki z nogo. Glavna sestavina rezijanskega pusta v vaseh Ravanca, Osojane in Bila so večerni plesi ob spremljavi domačih godcev. Zberejo se sredi vasi na trgu, v novejšem času pa imajo pustne plese tudi v gostinskih prostorih. Svojevrsten pustni lik v Reziji so, poleg »ta ubogih maškar«, imenovanih kukarce, »ta lepe, bele maškare«. Gre za ženske šeme, v belo oblečena dekleta, s koničastimi belimi pokrivali, ki jih krasijo pisani trakovi. V rokah imajo bel robec, na vogalih pa pritrjena dva zvončka.

Ura našega druženja se je hitro iztekla. Ni bilo časa za pustni sprehod po še drugih krajih naše dežele. Tako bomo cerkljanskim laufarjem, drežniškim pustovom, blumarjem iz Črnega vrha nad Nadižo, kostanjeviškim šelmam in dobrepoljskim mačkaram morali nameniti prostor ob kakšnem drugem pustu.