Pepel in pepelenje
Cerkev na Slovenskem | 17.02.2010, 07:18
Kaj je pepel? Pepel je to, kar ostane od lesa, ki je zgorel. Če pepel vzamemo v roko, se umažemo. Ob pepelu pomislimo na opustošenje, ki ga pusti požar, zato je znamenje uničenja. Na prvi pogled pepel ne pomeni nič dobrega. Pa vendar ima tudi nekaj pozitivnega: pomaga nam razmišljati. Ali se ne zamislimo nad pestjo pepela? Ali nam ob njem ne pride na misel krhkost in minljivost vseh stvari in tudi človeka?
Na prvih straneh Svetega pisma beremo, da je Bog »iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka« (1 Mz 2,7). Prav od tod tudi izvir pomena Adam – iz zemlje vzet, »zemljan«. To bo tudi njegova usoda: »Povrneš se v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares prah si in v prah se povrneš« (1 Mz 3, 19). Nekoč bomo tudi mi pest pepela.
Kako more biti človek po povedanem še ponosen? Beseda ponižnost dobro izraža našo resničnost in služi za našo polno uresničitev. Latinska beseda za ponižnost (humilitas) prihaja iz besede humus, ki pomeni zemlja, prst.
Ob tem bolje razumemo, da nam pepel pomaga razmišljati: spominja nas, da smo prah in da se v prah povrnemo. Človek je krhek v svojem telesu, saj ga pestijo različne bolezni, in je podvržen staranju. Krhek pa je tudi po duhu, saj je podvržen grehu. Njegove slabosti ga tako rade privedejo v greh. Smo krhki tako po telesu kot po duhu.
Judje so dobro razumeli pomen pepela. Med mnogimi primeri se spomnimo dogodka v mestu Ninive. Prebivalci tega mesta so po Jonovi pridigi »verovali Bogu, oklicali so post in se oblekli v raševino«. Kralj pa je »sedel na pepel« (Jon 3,5-6).
Na začetku postnega časa Cerkev vernikom podeljuje pepeljenje – obred, pri katerem duhovnik sebe in druge na čelu zaznamuje s pepelom. Pomen obreda razlagajo besede, ki jih duhovnik pri tem izgovarja: »Spomni se, človek, da si prah in da se v prah povrneš« ali »Spreobrni se in veruj evangeliju« (Mr 1,15).
Ta spokorni obred ni znamenje žalosti. Po pustnem veselju, velikokrat kar norenju, s pepeljenjem začenjamo postni čas, ki nas vodi v praznovanje Velike noči. Pepelnica - začetek neke poti nas spomni tudi na njen cilj – Veliko noč. Pepel ne bo ostal nekaj mrtvega, ampak oznanilo novega življenja. Vemo, da je zemlja, iz katere je bil ustvarjen Adam ob božjem dihu, oživela (prim 1 Mz 2,7). Podobno bo tudi našemu telesu po moči Svetega Duha, ki je Jezusa obudil od mrtvih, namenjeno večno življenje po Kristusovi velikonočni skrivnosti.
Razmišljanje je vzeto iz knjige Božo Rustja; Kruh in vino smo prinesli, Ognjišče 2009.
