Religioznost in šport
Cerkev na Slovenskem | 09.02.2010, 18:13
Tiskovni urad Slovenske škofovske konference je pred začetkom zimskih olimpijskih iger v Vancouvru posredoval razmišljanje dr. Stanka Gerjolja in mag. Jerneja Piska. Prepričana sta, da nas šport vedno znova opozarja na to, da ni vse enakovredno, da se je za določene višje cilje vredno tudi čemu odpovedati, da je za najvišje dosežke potrebno sodelovanje in da je zato potrebno sebe postaviti na drugo, tretje ali zadnje mesto, da je včasih tudi izgubiti več vredno kot zmagati.
V naslednjih dneh bo slovenska in svetovna javnost osredotočena na zimske olimpijske igre v Vancouvru. To bo odlična priložnost, da poskušamo nekoliko obuditi občutek za širok športni duh prvih olimpijcev. Športu je potrebno najti in dati pravo mesto, saj ni in ne sme biti cilj sam na sebi. Šport je predvsem človekova in kulturna vrednota. »Šport je Božji dar,« je zapisal pokojni papež Janez Pavel II. (1978–2005), in kot dar bi ga bilo potrebno najprej prepoznati, sprejeti ter skupaj z njim tudi lepše in bolje živeti.
Religiozne korenine olimpizma
V starih kulturah je bilo vse življenje prepleteno in prežeto z religioznostjo. Starogrška tradicija, ki je na nastanek in razvoj športa močno vplivala, je prežeta s temeljno držo človeka, da svoje življenje razume kot Božji dar. Med kultno in religiozno najbolj izpopolnjene športne prireditve sodijo brez dvoma olimpijske igre, zlasti antične. Grki so olimpijske igre imenovali panegrys, kar bolj spominja na praznovanje kot na tekmovanje.
Religiozna dimenzija olimpijskih prireditev je močno vključena tudi v moderne olimpijske igre oz. olimpijske igre moderne dobe. Njihov ustanovitelj Pierre de Coubertin (1883–1937) je vztrajal na tem, da moderni olimpizem gradi svoje delovanje na religiozni razsežnosti antičnih olimpijskih iger. Zanj je bila olimpijska ideja filozofsko-religijska doktrina, ki obsega etiko, svetovni nazor, metafiziko in mitologijo.
Sodobni olimpizem skuša temeljne poteze antičnih olimpijskih iger vsebinsko posodobiti, kar mu uspeva tako, da odkriva in aktualizira tradicijo kultur, narodov in držav, ki nastopajo v vlogi prirediteljev vsakokratnih olimpijskih iger. Kot celota pa olimpijske igre uspešno ohranjajo značaj liturgično-obrednega dejanja, ki je v skladu z zamislijo ustanovitelja najbližji obhajanju krščanskega oz. katoliškega bogoslužja. V ceremonialu olimpijskih iger se zvrstijo vsi liki bogoslužja ter opravijo vse njegove stopnje – od besednega bogoslužja (slovesni vstop, govori in olimpijska obljuba) ter darovanja (tekmovanje) in povzdigovanja (razglasitev zmagovalcev) do obhajila, ko preko medijev zaužijemo športnike. Nasičeni in okrepljeni z obhajilom se po sklepnem (predsednikovem) blagoslovu odpravimo na svoje domove in čakamo na naslednje bogoslužje – čez štiri leta.
Cerkev načelno ne nasprotuje obredom. Opozarja pa, da dogajanje na stadionu ni Alfa in Omega človekovega življenja. Religiozna dimenzija je sestavni del življenja in se ne more zapreti v zakristijo, marveč se izraža povsod, tudi v športu. Njena priporočila človeka – športnika, prireditelja in gledalca – vabijo, da tudi v športu ostaja presežno bitje in se ne ujame v past oblikovanja zlatih telet.
Religioznost škodljiva za šport?
Čeprav javnost včasih skuša dokazati škodljivost religioznosti, se trend empiričnih podatkov prepričljivo nagiba v smer pozitivnega vrednotenja vernosti, saj kažejo, da vera pozitivno vpliva na psihično stabilnost in zadovoljstvo z življenjem (Musek 2005, 50). Ti argumenti še pridobijo na veljavi, če upoštevamo vlogo religioznega življenja pri oblikovanju skupnosti (Gams 2005, 44). V tem kontekstu je razumljivo, da imajo nekateri klubi med svojimi prostori lepo urejene kapele in druge sakralne prostore. V mnogih državah poznamo športne kaplane in duhovne asistente, ki spremljajo športnike in športnice na olimpijskih igrah in drugih velikih tekmovanjih.
Sodobne metode treninga vernim športnikom omogočajo, da trenirajo kot verniki, kar pomeni, da religiozne dimenzije življenja ne izključujejo, marveč jo vključujejo in upoštevajo. Tako nekateri pri koncentraciji uporabljajo religiozno držo telesa, drugi se prekrižajo pred športnim izzivom, tretji si vzamejo trenutek časa za molitev, četrti čutijo potrebo, da pred pomembnimi tekmami stopijo v cerkev ali kapelo ipd. Vse to so seveda poteze športnikove osebnosti, ki mu jih v sodobni civilizaciji pluralne družbe ni treba skrivati. V nasprotju s starodavnimi tradicijami sodobna zdrava religiozna komunikacija navadno Boga ne kliče na svojo stran, marveč človeka krepi v koncentraciji, izraža hvaležnost za zdravje ter za športne izzive in priložnosti ipd. (Orth/Hanisch). Zdrava religioznost ni fanatizem, kjer bi človek želel lastni trud nadomestiti z naklonjenostjo Boga ali bogov, ni pa tudi kak privesek življenju in delu, ki bi ga človek uporabil le takrat, ko ga potrebuje. V športu je zdrava religioznost veliko bolj filozofija življenja, kjer človek vključi v svoja prizadevanja tudi tiste dimenzije in moči, ki niso odvisne le od njega. Religiozna komunikacija posameznika vključi v občestvo, kjer dobi občutek skupaj bomo zmogli.
Šport oglašuje skupne vrednote
Šport je danes kljub spremembam časov še vedno redek glasnik skupnih vrednot, za katere se zdi, da jih je sodobna družba že zdavnaj pozabila. Šport nas vedno znova opozarja na to, da ni vse enakovredno, da se je za določene višje cilje vredno tudi čemu odpovedati, da je za najvišje dosežke potrebno sodelovanje in da je zato potrebno sebe postaviti na drugo, tretje ali zadnje mesto, da je včasih tudi izgubiti več vredno kot zmagati. Danes je šport redko mesto, ki uči logiko, drugačno od logike sodobnega sveta. V tem je njegova privlačnost in resničnost. V času, ko se zdi, da so v družbi ogrožene zadnje skupne vrednote, je šport tisti, ki nas opozarja, da izhod ni v legalizmu, pač pa v dobrem, krepostnem življenju; da obstajajo tudi skupna nezapisana moralna pravila; da je za dobro življenje potreben in mogoč fair play. Vse to je v skladu z duhom olimpizma in olimpijskih iger moderne dobe, kot si jih je zamislil Pierre de Coubertin, saj je v športu prepoznal izredno pomoč za ustvarjanje bratskih odnosov med ljudmi vseh slojev, narodov, ras in verskih prepričanj. Šport je danes pogosto prvi glasnik miru in zgled sodelovanja.
Stranpoti sodobnega športa
Šport je ogledalo današnjega časa tudi za negativne pojave v življenju. Čeprav šport človeku in človeštvu ponuja veliko dobrega, nas različni dogodki opominjajo na to, da je vendarle predvsem od nas samih odvisno, ali bomo ponujeno roko športa sprejeli ali pa se bo odnos med človekom in športom sprevrgel in pripeljal do dejanj, ki teptajo človekovo dostojanstvo. Čeprav ni športa brez človeka, pa se preveč pogosto dogaja, da se v imenu športa dopušča nasilje nad človekom.
Vrhunski šport je danes večkrat nova oblika gladiatorstva, kjer se tepta človekovo dostojanstvo. Vrhunske športnike obravnavajo kot predmete, ki jim določajo ceno ter jih prodajajo in kupujejo na trgu. Uspešne športnike pogosto kujejo v zvezde in jih malikujejo kot nova božanstva, a prej ali slej vsaka zvezda zaide. Oni tekmujejo za venec, ki ovene, mi pa za nevenljivega, nas je opozoril sv. Pavel (prim. 1 Kor 9,25). Pretirano poudarjanje pomena zmage ob neuspehu namreč lahko vodi v mnoga nepremišljena medijska linčanja in osebnostne katastrofe, poleg tega pa zaradi pritiska javnosti, sponzorjev in medijev športnika posredno silijo v zatekanje k uporabi nedovoljenih poživil in drugih stranpoti. Dejstvo, da so športniki pogosto na očeh javnosti, pred njih postavlja še posebno odgovornost predvsem do mladih in otrok, ki v njih vidijo svoje vzornike. Razumevanje športa zato ne moremo in ne smemo omejiti zgolj na golo tehnično vadbo telesa. Šport deluje širše, tako na ravni posameznega človeka, kjer se poleg telesne dotika tudi duševne in duhovne razsežnosti, kot tudi na družbeni ravni, kjer v sodobnem svetu pogosto igra dve nasprotujoči si vlogi – je sredstvo gradnje miru ali pa vnaša razdor med ljudi in narode.
Cerkev se v svojih moralnih presojah zaveda tako dobrih kot slabih in nevarnih posledic za človeka. Papež Janez Pavel II., ki je bil znan kot velik prijatelj športa in športnih prireditev o sodobnem športu pravi: »Šport je veselje do življenja, igra, praznovanje in kot takega ga je potrebno ovrednotiti in morda danes osvoboditi od tehnicizma in profesionalizma. Ponovno je treba v njem najti zastonjskost, sposobnost ustvarjanja prijateljskih vezi, dialoga in odprtosti do sotekmovalcev. Šport mora postati predvsem izraz bogastva biti, ne pa toliko imeti«.
Cerkev in šport
Šport v sodobnem svetu za Cerkev ni nujno zlo, marveč danost in priložnost, ki je v službi človeka in njegovega zdravja. Svojo pozitivno konotacijo do športa je Cerkev izrazila z mnogimi pobudami za športno dogajanje, ki so segale vse do ustanavljanja samostojnih cerkvenih športnih klubov in organizacij. Teologi so oblikovali prve športne priročnike in se kot prvi ukvarjali z danes razvejeno znanostjo o športu. Antoni Scani, duhovnik in profesor teologije, je napisal prvo knjigo o igri z žogo Trattato del quico della palla (1555), angleški škof Marton pa eno prvih knjig o športu The book of sports (1617). V mnogih državah je bila Cerkev prva pobudnica in organizatorica športnih dejavnosti. Čeprav je v Cerkvi v nekaterih zgodovinskih obdobjih in kontekstih – zlasti pod vplivom platonizma in novoplatonizma – prihajalo do pojavov dualizma med duhom in telesom ter z njim povezanega preziranja telesnosti, se načelo zavračanja in omalovaževanja telesa ni nikoli povsem uveljavilo. Nenazadnje je Bog sam v Kristusu postal telo. V veri, kjer se Bog sam inkarnira oziroma utelesi, je težko prepričljivo govoriti o preziranju telesa, saj bi to pomenilo prezir do dejanj, ki jih dela Bog, ki je v krščanskem sporočilu Ljubezen. V krščanski veri skrb za telo sodi k naravi verovanja. Zato je normalno, da kot kristjani skrbimo za telo in se zanj borimo do zadnjega diha.
V to teološko sobesedilo sodi pomen, ki ga je Cerkev dajala in ga še vedno daje športu. Skrb za zdravo življenje in vzgoja sta elementa, ki ju Cerkev najpogosteje omenja pri vrednotenju športa. Drugi vatikanski cerkveni zbor (1962–1965) šport ovrednoti v Pastoralni konstituciji o Cerkvi v sodobnem svetu (Gaudium et spes), kjer ga postavi v kontekst neodložljivih nalog kulture (GS 61). V skladu s koncilskimi priporočili Cerkev že dolgo skrbi za smiselno uporabo prostega časa. V ta namen ustanavlja športna združenja in klube, po katerih v okviru športnega življenja skrbi za oblikovanje močnih osebnosti z etičnimi in moralnimi vrlinami. Res pa je, da Cerkev ne postavlja v ospredje profesionalnega ukvarjanja s športom, marveč umešča šport v neposredno službo zdravega življenja. Mu pa tudi ne nasprotuje, čeprav se zaveda, da profesionalni tekmovalni šport zdravju neposredno ne služi. Profesionalno ukvarjanje s športom je v sodobni civilizaciji pozitivno ovrednoteno že, če ne škoduje zdravju, saj vsebuje veliko socializacijskih in drugih življenjskih vrlin, ki motivacijsko vplivajo na neprofesionalne športnike, katerih ukvarjanje s športom je vzgojno in zdravo. Profesionalni športniki torej v veliki meri skrbijo za zdravje drugih in so – gledano skozi očala etike v športu – v njihovi službi. V povezavi z omenjenimi izzivi so vse bolj odgovorne etične komisije, ki delujejo v domala vseh športnih panogah in kjer tvorno sodelujejo tudi mnogi predstavniki Cerkve.
Besedilo sta pripravila dr. Stanko Gerjolj in mag. Jernej Pisk
