Matjaž MerljakMatjaž Merljak
Andrej JermanAndrej Jerman
Petra StoparPetra Stopar

Duhovnik mora biti vedno duhovnik

| 12.02.2010, 15:01 Robert Božič

Današnji komentar je pripravil Aleš Primc in je pravzaprav nagovor vsem slovenskim duhovnikom. Vabljeni da ga preberete oziroma mu prisluhnte v posnetku!

Dr. Janez Evangelist Krek je govoril: »Za ljudstvo je duhovnik, ne zase, ne za svoj stan«. In tak je tudi bil - človek ne zase, temveč za druge. Poznam kar nekaj duhovnikov in za vse lahko rečem, da zavzeto izpolnjujejo to dr. Krekovo vodilo.

Duhovnikovo poslanstvo, kot ga jaz razumem, je torej v delu za druge – se pravi – v delu za nas. Kdo smo pa »mi«? Prepričan sem, da smo »mi« vsi ljudje. Seveda je duhovnik, recimo če je župnik, najprej odgovoren za svoje farane, se pravi člane vernega občestva in ljudi, ki živijo na njegovem območju, vendar pa sem prepričan, da ne zavračate nikogar, ki potrka na vaša vrata, ne glede na to od kod prihaja, prav tako ne gledate na to ali je veren ali ne. Se pravi, duhovnik je človek za druge, ZA VSE LJUDI. Kolikor vem, je tudi vaša službena molitev brevirja namenjena vsem ljudem, ki jih imate v župnijah in za ves svet.Verniki potrebujemo duhovnike, da nas duhovno vodite, za nas molite in delite zakramente.

Delitev zakramentov, sodi v najbolj osnovni opis duhovnikovih del in nalog. Nekateri ljudje vas poznajo zlasti kot tiste, ki opravljajo zakramentalne dejavnosti. Se pravi, da krstite njegovega otroka, mu podelite zakramente v otroštvu in mladosti, ga poročite, ter da boste ob času njega pokopali, vmes pa še vsako leto požegnali šunko in pirhe, če se malo pošalim. V tem pogledu je duhovnik razumljen kot neke vrste verski birokrat, od katerega se pričakuje, da v življenje ljudi več kot to ne bo posegal.

Verniki v vašem zakramentalnem delu črpamo moč za svoje vsakdanje življenje. Prepričan pa sem, da je zakramentalno življenje vsaj toliko, če ne še bolj, pomembno za vas, da ga globoko živite, saj je to vaš najtrdnejši temelj in vez z vašim najvišjim Delodajalcem.

Verniki pričakujemo od vas, da boste ljudje molitve, duhovni ljudje, prežeti z Božjo ljubeznijo in mislijo. Današnji ljudje, imamo oz. si vzamemo za molitev sorazmerno malo časa. V nabitih urnikih, stresnih službah in velikih pričakovanjih, s katerimi smo soočeni na vsakem koraku, je molitev dostikrat tista, za katero najprej zmanjka časa, volje in moči. Molitev pa je temelj duhovnega življenja, z zmanjševanjem količine in kakovosti molitve, hočeš nočeš postajamo bolj duhovno prazni in površni, s tem pa izgublja tudi vsa družba duhovni naboj, kar v zadnjih desetletjih postaja več kot očitno. Vendar to ne pomeni, da si ljudje duhovnosti ne želimo, nasprotno, po njej zelo hrepenimo in prav »naš duhovnik« je prvi, od katerega pričakujemo, da bo duhoven mož, mož molitve.

Od duhovnika pričakujemo, da bo imel rad ljudi, da nas bo imel rad, se pravi, da se bo iskreno veselil vsakega človeka in še posebno, samega dejstva, da smo skupaj. To pomeni, da bo čutil z nami, da bo na voljo, da njegova vrata večinoma ne bodo zaklenjena, ampak večinoma odprta. Pristni medčloveški odnosi se porajajo ob vsakodnevnih srečanjih, ne ob velikih dogodkih in slovesnostih, ti so potrebni za utrditev skupnosti.

Od duhovnika pričakujemo, da nam bo pomagal. Ob vseh mogočih socialnih službah, psihiatrih in terapevtih je duhovnik še vedno velikokrat prvi zunaj družinskega kroga, ki mu zaupamo naše težave, pa tudi strahove in skrbi. Sami veste, koliko je tega. Povedati vam želim, kako zelo dragoceno in pomembno je to vaše delo. V času socialne krize, ki bo v naslednjih mesecih še hujša, kot je sedaj, bo vaša pomoč še bolj pomembna in dragocena, zato je prav, da ste nanjo pripravljeni. Ne s kakšnimi psihološkimi prijemi in terapijami, ampak z molitvijo, odprtim srcem, da bodo ljudje začutili, da ste jim blizu.

Duhovnik je človek iz ljudi, za ljudi in med ljudmi. Dr. Janez Evangelist Krek je nekoč rekel, da mora imeti človek eno in isto suknjo v cerkvi, v gostilni in doma. S tem je mislil, da ne moreš pač odvisno od okoliščin spreminjati svojih pogledov in stališč. To drži še posebej tudi za duhovnika. Tisto, kar zagovarja kot duhovnik za oltarjem, je prav, da zagovarja tudi v osebnem pogovoru ali pa v družbi, s svojim zgledom in delovanjem. Kar pridiga, naj zagovarja v osebnih stikih, kakor tudi v družbi s svojim zgledom in delovanjem.

Gre torej za celostno duhovništvo, celostno delovanje, ki ustvarja lik in podobo katoliškega duhovnika. Brez celostnega delovanja, duhovniku v očeh ljudi nekaj manjka. Celostno delovanje je tisto, kar duhovnika dela - človeka za druge. Najlepši zgled duhovnika je bil Jezus Kristus. Kakšen duhovnik je bil on? Brez vsakega dvoma lahko rečemo, da je deloval celostno. Vzel si je čas za svojega Očeta, za mamo, zase, vzel si je čas za svoje učence, vzel si je čas za vse ljudi, ki so prihajali k njemu in h katerim je on prihajal, nenazadnje tudi za svoje nasprotnike. Ta lik celostnega duhovništva Jezusa Kristusa je izzivalen in zahteven in gotovo ne brez težav in pasti. Zakaj izzivalen? Zato, ker se ni izogibal najbolj problematičnih situacij in je v njih pokazal, da lahko pričuje kot duhovnik. Vam duhovnikom, kakor tudi Jezusu, v njegovem času, bi bilo najlaže reči, to pa to, pa ni naše področje, tukaj mi nimamo kaj iskati, tukaj se ne smemo izpostaviti. Na ta restriktiven način lahko duhovnik samega sebe omeji na zakramente, verouk in popravljanje cerkvenih objektov, pri čemer je seveda tudi pri slednjem, če je zelo strog, lahko že kmalu v precepu, od koga denar sploh sme vzeti.

Ne, jaz mislim, da takšno definiranje duhovnikovega položaja v družbi, ni primerno, celo več, ni evangeljsko in ne gradi skupnosti verujočih. Jaz mislim, da je prav , da duhovnik izzive, ki se postavijo pred njega sprejme, jim gre naproti – kot duhovnik. Se pravi, da ne išče najprej argumentov, kot večina državnih uslužbencev, zakaj nečesa ne bi naredil, ampak, da išče način, kako bo kot duhovnik odigral svojo vlogo. Vidite, to se mi zdi pravi pristop.

Nobene teme ni, o kateri duhovnik ne bi smel govoriti, v katero ne bi smel poseči. Vse kar je človeško, duhovniku ne sme biti tuje. Saj, kako bi pa sicer stopal v stik s človekom? Seveda so omejitve, vendar po mojem mnenju ne v vsebini ali področju, ampak v načinu. Duhovnik mora biti vedno duhovnik, ob vsaki temi ali dejavnosti. Potrebna je torej modrost pravega pristopa.

Najbolj pomemben je torej vaš vidik, vaše duhovniško pričevanje. Lahko bi ga poimenovali - vaše duhovno vodstvo. In to duhovno vodstvo ljudje danes še kako potrebujemo, ne le na osebni ravni, ampak tudi na družbeni ravni.

Jaz sem trdno prepričan, da boste slovenski duhovniki, ki ste v zgodovini že velikokrat popeljali naš narod preko Rdečega morja, tudi v tem težkem času prepoznali klic in našli način, da nas ponovno prepeljete tja čez, na varno.

Vsem duhovnikom želim veliko Božjega blagoslova, moči, potrpljenja in veselja pri vašem poslanstvu - delu za nas.

Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc) Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc)

Sočutje ni pasivnost

Med 17. in 23. novembrom se po vsem svetu vsako leto v okviru Katoliške cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti obhaja teden zaporov. Namen tedna zaporov je, da bi se kristjani zavedali ...