Papež: resnični prenovitelji Cerkve so svetniki
Papež in Sveti sedež
Papež Benedikt XVI. je pri današnji splošni avdienci poudaril, da so bili pravi prenovitelji Cerkve svetniki, ki jih je vodila božja luč. Sicer pa je sveti oče svoj današnji nagovor posvetil izrednemu razvoju uboštvenih redov v 13. stoletju. V Avli Pavla VI. mu je prisluhnilo približno 8000 romarjev.
Učitelji z besedo in pričevalci s svojim vzorom znajo svetniki spodbujati globoko prenovo Cerkve, je dejal papež. So pa tudi tolažba v zgodovini Cerkve. Poleg mnogih negativnih izkušenj namreč doživljamo tudi rojstvo in razcvet prenove, je dejal sveti oče, božja novost je namreč neizčrpna in daje vedno novo moč za naprej.
Pri tem je papež izpostavil vzor sv. Frančiška Asiškega in sv. Dominika, ki sta znala brati znamenja časov in slutiti izzive, s katerimi naj bi se soočila Cerkev. Med njimi je omenil pavperistična gibanja, ki so cerkveni hierarhiji ob bok postavljala neko svojo vzporedno hierarhijo.
„Tudi danes, kljub temu, da živimo v družbi, kjer je pomembnejše imeti kot pa biti, so mnogi občutljivi na vzore siromaštva in solidarnosti“, je dejal papež. Svet namreč po njegovih besedah rad prisluhne učiteljem, če so hkrati tudi pričevalci. Prav to je lekcija, ki nam jo dajejo uboštveni redovi iz 13. stoletja. Če želimo širiti evangelij, moramo to, kar oznanjamo, najprej živeti in biti odsev božje ljubezni, je dejal papež. Pri tem je poudaril, da poklic k svetosti ni rezerviran samo za nekatere, ampak je namenjen vsem. Ob sklepu je papež še zaželel, da ne bi nikoli manjkalo svetnikov, ki bodo omogočili, da bo Cerkev zasijala čista in lepa, sposobna pritegniti svet h Kristusu.
Frančiškani in Dominikanci so bili po papeževih besedah pričevalci in hkrati učitelji. Ker so svetost predlagali tudi laikom, so osvojili mnogo ljudi, tako da so jim pogosto prisluhnile velike množice. Pri tem so tudi dokazali, da je mogoče živeti evangeljsko siromaštvo ne da bi se ločili od Cerkve. Prav iz globoke povezanosti s Cerkvijo in papežem so črpali moč za njihovo pričevanje. Njihova posebnost je bila v tem, da se niso odpovedali le vsem osebnim materialnim dobrinam, ampak tudi lastnini, ki bi lahko pripadala skupnosti. S tem skromnim življenjem so se približali revnim in hkrati zaupali samo v božjo previdnost. Njihovo življenje je prineslo mnoge sadove.
Postali so duhovni voditelji srednjeveških mest. Po papeževih besedah so namreč imeli strategijo, ki je bila primerna za spreminjanje družbe. Ker so videli, da se veliko ljudi seli iz vasi v mesta, so svoje samostane postavljali v bližino mest. Druga njihova posebnost pa je bila potovanje po mestih z misijonskim žarom. Odpotovali so celo v Afriko, na Bližnji Vzhod in v Severno Evropo.
Vključili pa so se tudi v kulturno dogajanje in dali svoj prispevek v najbolj znanih univerzah tistega časa. To pa je povabilo vsem tistim, ki danes delujejo na področju znanosti, da bi znali s spoštovanjem in prepričanjem predlagati luč evangelija, ki lahko osvetli temeljna vprašanja človeka, njegovega dostojanstva in njegove večne usode, je še dejal papež.
