Globalno in celostno Slovenci, reintegracija.
| 26.01.2010, 05:54 Matjaž Merljak
Oddaja Slovencem po svetu in domovini je to nedeljo prinesla vsebinske prispevke 9. vseslovenskega srečanja v Državnem zboru, ki je sicer bilo 2. julija 2009. Dr. Zvone Štrubelj, doktor teološke antropologije, kulturni delavec, župnik slovenske župnije v Stuttgartu je imel prispevek z naslovom Globalno in celostni Slovenci, reintegracija. Spregovoril je v imenu slovenskih zamejskih in izseljenskih duhovnikov.
Izmeril sem malo impulz slovenstva izpred osemnajstih let in pa impulz slovenstva v letošnjem letu, na primer na eminentnem zboru visoke obletnice Pen kluba. Moram reči, da smo takrat lahko brali in slišali veliko zanimivega, še zdaleč pa ne na tisti višini in tistem tonu kot pred osemnajstimi leti, ko smo Slovenci združeno doma skupaj z izseljenci in zamejci zakorakali svoji samostojnosti naproti. Takrat so nekateri kulturniki izpostavili tisto znano Cankarjevo črtico o jokajoč em Slovencu, saj jo vsi poznamo, kako pride Kristus po lepi, beli cesarski cesti v raju pod Triglavom, pa sreča nekoga, ki se neutolažljivo cmeri in ga vpraša, zakaj pa joka? Ja, jaz sem Kristus, ti lahko pomagam. Ampak jaz sem Slovenec, potem se je pa še Kristus zjokal. Pisatelj Rudi Šeligo je to črtico takrat v temu pozitivnemu zanosa slovenstva podaljšal in je rekel: Kristusu ni bilo všeč to cmerjenje Slovenca, poslal je angele z biči in ustrojili so Slovencu pleča in ramena, zrastel je kot Peter Klepec in Martin Krpan, da bi lahko gore premikal. Postal je pa prevzeten, tako da Kristus ni mogel več do njega. Podaljšal je to črtico na moje prigovarjanje tudi tržaški pisatelj Alojz Rebula, ki je pa rekel tako: Kristus je vstopil k leskovemu grmu, urezal eno palico pa zažugal Slovencu in mu dokazoval, poglej kaj vse imaš, kako bogato zgodovino, kako bogato naravo, prišel si do samostojnosti... Ne bom bral, upam, da boste to lahko kdaj brali.
Če bi črtico moral podaljšati in skleniti sam, ne bi vihtel z angelskimi biči ali z leskovko, saj smo v svoji zgodovini dobili že dovolj in preveč udarcev, dovolj batin bi rekli po domače. Kristus je le enkrat z bičem razgnal trgovce v jeruzalemskem templju, sicer pa je človeka dvigal in spodbujal z besedami poguma, razumevanja, dobrote pa predvsem z lučjo resnice. Slovencu bi odprl oči in srce, dal bi mu jasen pogled in vizijo ter moč, da jo nekoč uresniči, vdihnil bi mu pozitivno misel: Poglej, kako očarljivo in lepo je biti globalno in celostno Slovenec.
Ustavim se pri pojmu reintegracija, ki sem ta pojem hotel uvesti poleg asimilacije in pa integracije, zato ta drugi del popolnoma izpustim. Reintegracijo pa razumem kot vključevanje, se pravi ponovno sestaviti celoto, vključevanje slovenskih izseljencev in zamejcev v aktivno kulturno, družbeno, gospodarsko in duhovno življenje v Sloveniji. Ideja gre namreč v smer, ki jo je ob prevzemu funkcije nakazal naš sedanji minister, gospod dr. Boštjan Žekš, ko je izrazil željo, da bi v svojem mandatu rad vključil čim več slovenskih intelektualcev, ki so razsejani po svetu v slovensko akademsko sfero. To se mi zdi pomembno in potrebno, reintegracijo pa bi bilo potrebno razširiti ne le na akademsko raven, ampak tudi na druge plasti kulturnega, družbenega in duhovnega življenja. Ne bom razvijal, vržena je ideja
