Likar: Odnos do verskega tiska je hladen
Cerkev na Slovenskem
V bogoslužju obhajamo na 24. januarja god sv. Frančiška Saleškega, škofa in cerkvenega učitelja. Papež Pij XI. ga je leta 1923, ko je izdal encikliko Rerum Omnium, razglasil za zavetnika katoliških novinarjev. „Odnos povprečnega katoliškega kristjana do verskega tiska je pri nas zelo hladen. Je odnos, ki že težko stoji, pa se pravi viharji šele bližajo,“ je na nedeljo verskega tiska izpostavil župnik župnije Šmartno pod Šmarno goro Sebastjan Likar.
Komentar župnika Sebastjana Likarja
Bog vam daj en lep dan! Januarski je. Čas po praznikih, ki jih obhajamo konec decembra in v začetku januarja, pa je kot nalašč za premislek. Na kakšen način? Morda tako, da v zimskih večerih obudimo staro navado branja knjig in kakšne dobre revije. Kaj naj vam priporočam? Glede na to, da ima v mesecu januarju god zanimiv svetnik, ki ga imenujemo za sv. Frančiška Saleškega, bomo govorili o verskem tisku.
Ta cerkveni učitelj iz Francije, ki je živel na prelomu iz 16. v 17. stoletje, je namreč zavetnik cerkvenih časnikarjev in pisateljev.
Kako je torej z verskim tiskom v naši deželi, katere dedje so tako radi v enakih zimskih večerih (morda s kakšnim metrom več snega in na kakšni stari dobri peči, ki jih je zamenjal radiator=) prebirali Mohorjevke in drugo tiskano besedo, ki jim je odpirala ne samo zaklade vere, ampak tudi jezika in narodne zavesti?
„Boj se bralca ene knjige“ je stari slovenski rek, ki ima korenine že tam daleč v rimski dobi. Že stari so namreč vedeli, kakšno moč ima knjiga in kako lahko človek napreduje v znanju s prebiranjem in učenjem. Ta stari rek je nekako dvorezen. Po eni strani predstavlja tiste, ki glede na branje sodijo v »okvirjene« ljudi. Radi preberejo sem in tja to, kar jim diši. Če slučajno naletijo še na kakšno drugo, po možnosti drugače učečo literaturo, se ji na daleč izognejo, da jim ne bi bilo potrebno dvomiti ali vsaj razčistiti, priti do resnice. Takih ljudi se v resnici moramo bati! In ni jih tako malo, ki jim je tuja medijska pluralnost. Dovolj jim je resnica, ki je na eni strani dnevnega časopisa zapisana. In to resnico vzamejo kot zapoved od Vsemogočnega, ki jo hočeš nočeš morajo izpolnjevati. „Boj se bralca ene knjige!“
Na drugi strani tale naš pregovor velja kot strahospoštovanje do tistega, ki zna prebrati zapisano besedo tako, da bo svoje mnenje, pripadnost, norme znal utemeljevati, se boriti, biti jasen glas, ki se enostavno mora oglasiti. Ki mu vest ne bo dala, da bi molčal. Ki se zna oglasiti ob pravem času in ima dobre temelje za besede, ki jih bo izrekel. Prave vire, namreč. „Boj se bralca ene knjige!“
Vprašali me boste, kakšno zvezo ima to z verskim tiskom in mediji? Pa ima! Odnos povprečnega katoliškega kristjana do verskega tiska je pri nas zelo hladen. Je odnos, ki že težko stoji, pa se pravi viharji šele bližajo. Kar priznajmo si, da neradi beremo. Ko zanimanje slučajno nanese na verski tisk, se spretno izognemo. Zakaj? Ker imajo drugi lepše naslovnice. Ker jih ponujajo povsod. Ker znajo navdušiti, četudi z zapeljivo neresnico. Ker prižgem radio in imam prednastavljeno frekvenco. Ker …
Saj ne rečem. Ni več monopola starih dobrih mohorjevih bukev, ponudbe je dosti, morda res ne vemo, za kaj bi se odločili. Se izgovarjamo …
Res bomo težko zaobjeli in prebrali celoten verski tisk, ki je, hvala Bogu, na moč razširjen. Tudi radijski valovi in internetni cunamiji s katoliškimi vsebinami kar visoko kotirajo. Spet hvala Bogu. Toda, če ne beremo nič, potem tudi vedeti ne moremo nič. Če se ne seznanimo, ne moremo ugovarjati. In nenazadnje, v katerem poklicu pa si z diplomo zaključil svoje delo na področju stalnega učenja. Da pri diplomiranih katoličanih ne bi ostalo tako, skrbi prav verski tisk.
Vsem poslušalcem želim, da bi na priprošnjo sv. Frančiška Saleškega znali izbirati pravi tisk. Znali in hoteli poseči v bogato skrinjo slovenskega katoliškega tiska. Ni potrebno prebrati vse. Preveč je. Če pa ne preberemo nič, se komaj še lahko imenujemo kristjani. Še manj, da bi se nas kdo kot bralce ene knjige opazil in videl v nas konkretnega in močnega, s dobrimi odgovori in ugovori podprtega sogovornika. Morda bo prav letošnji, dobro mrzli januar pravšen, da se usedemo na peč ali ob radiator in preberemo kakšno katoliško revijo, čeprav med njimi ni kriminalk in akcij...
