Nadškof Turnšek: Je zdravje res najpomembnejše v življenju

Cerkev na Slovenskem | 03.01.2010, 08:47

Na drugo nedeljo po božiču je mariborski nadškof pomočnik Marjan Turnšek v duhovnem nagovoru na Radiu Ognjišče med drugim izpostavil, da smo si v preteklih dneh izrekali voščila med katerimi je prevladovalo zdravje ob tem pa se nadškof sprašuje. „Vendar, ali je res zdravje najpomembnejše v življenju? Zdravje res velik dar, a najpomembnejši verjetno ni. Saj ne daje življenju smisel zdravje. Mnogo pomembnejši so ljubeči odnosi, ki ostanejo in preživijo tudi v bolezni.“

Drage poslušalke in poslušalci RO!

»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. … Vse je nastalo po njej … V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi … In Beseda je meso postala in se naselila med nami« (Jn 1,1-4.14). Da, dragi poslušalci Besede, tudi ta uvod v Janezov evangelij je božični evangelij. Čeprav niti z besedo ne omenja Betlehema, ga beremo pri tretji božični ali dnevni sveti maši. Otrok, ki se je rodil v Betlehemu, je resnično nekaj posebnega samo, če je hkrati tudi večna Očetova Beseda, po kateri je vse ustvarjeno, ki je pravzaprav Božja modrost, katere sledi razbiramo v naravi in tudi v dogodkih zgodovine. O njej je modri Sirah zapisal: »Jaz sem izšla iz ust Najvišjega in kakor megla prekrila zemljo« (Sir 24,3). Da, prav ta Beseda je v Devici Mariji postala človek in hkrati ostala Bog.

Najprej so ljudje lahko spoznali Boga iz njegovih stvari. Kajti. Če je vse ustvarjeno po Božji modrosti, po njegovi zamisli, potem je mogoče s pretanjenim duhovnim očesom v vseh stvareh, kolikor niso pokvarjene od greha, prepoznavati sledi Božje roke. To nam je lahko v vzpodbudo, da v teh dneh okoli novega leta, ko se na poseben način oziramo nazaj v minulo leto in se hkrati zaziramo v prihodnje, kot posamezniki in tudi v krogu družine prepoznavamo, kje in kako nas je Bog v minulem obdobju obiskal in kje prepoznavamo njegove sledi v dogodkih in tudi v pridobitvah preteklega leta. Saj je nadvse pomembno, da prepoznamo, kaj je bilo Božjega v preteklosti v našem življenju, da se mu lahko vedno znova za to zahvaljujemo in se ob vsem Božjem tudi duhovno hranimo. Tako bomo tudi prepoznali, kaj je prav, da iz preteklega leta prenesemo v novega ter poglabljamo, kaj pa naj postavimo na »stranski tir«. Pogovor v družinskem krogu in drugih skupnostih je izredno pomemben in dragocen. Pravzaprav naj bi se zelo pogosto spominjali Božjih del v življenju in zaradi njih hvalili in slavili Boga, ki tako zelo nas ljubi, da nam vse to podarja.

A Janez se ne zadovolji samo s tem, da je sledi božjega delovanja mogoče prepoznati v stvareh in dogodkih, ampak jasno napove, da se je ta Božja Beseda, ki se večno poraja iz Očeta in jo imenujemo tudi Druga Božja oseba, naselila med nami kot človek, da lahko prihaja z nami v stik na povsem človeški način. In to celo za ceno nesprejetosti – toliko mu pomenimo! Kako navdušeno Pavel izpoveduje to isto resničnost, ko oznanja Efežanom: »Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom … On naj razsvetli oči vašega srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih« (Ef 1,3.18). Pavel, čeprav je moral skozi mnoge bridkosti, kljub temu poudarja, da nas je bog v svojem učlovečenem Sinu v vsem blagoslovil. Ta Božji blagoslov, ki pomeni zagotovilo njegovo osebne bližine in stalne naklonjenosti, ki je niti z grehom ne moremo izgubiti, je še posebej otipljivo med nami navzoč pod evharističnima podobama in pomeni za nas neizčrpen vir milosti. Ko ni mogel ostati več navzoč med nami v človeškem telesu, nam je zagotovil svojo osebno navzočnost na skrivnosten a resničen način v evharistiji.

V preteklih dneh smo si izrekli veliko voščil. Zanimivo bi jih bilo analizirati: kaj smo si največkrat voščili, kaj najbolj poudarili … Verjetno je bilo najpogosteje izrečeno voščilo dobrega zdravja. Večinoma so ljudje prepričani, da je to najpomembnejše: če bo zdravje, bo tudi vse drugo šlo – marsikdo rad pomodruje. Vendar, ali je res zdravje najpomembnejše v življenju? Zdravje res velik dar, a najpomembnejši verjetno ni. Saj ne daje življenju smisel zdravje. Mnogo pomembnejši so ljubeči odnosi, ki ostanejo in preživijo tudi v bolezni. Ljubezen daje smisel tudi takrat, ko smo bolni, tudi ko je bolezen neozdravljiva. Zato je prav, da ne preslišimo poudarka v Pavlovih besedah, ko govori o blagoslovu iz nebes. Morda smo si voščili tudi blagoslov, ki naj nas spremlja v novem letu.

Kaj sploh mislimo pod besedo »blagosloviti«? V latinščini se glasi benedicere. Kar dobesedno pomeni: dobro (bene) govoriti (dicere), lepo-govoriti, ali govoriti dobro o drugem. Tudi slovenski blagoslov, pomeni »blago« »slovo«, torej lepa, blaga beseda. Predobro vem, kako potrebujem, da kdo govori dobro o meni, in vem, da isto potrebuješ tudi ti. Blagosloviti je več, kot zgolj pohvaliti drugega, njegova dobra dejanja, ali pokazati na njegove talente; pomeni namreč, reči »da« dejstvu, da je drugi »Ljubljeni«. In še več: blagoslov ustvarja resničnost, o kateri govori, saj v drugem prebuja zavest o njem kot »ljubljenem«.

Besede blagoslova, ki jih izrekamo drug nad drugim, so najgloblja potrditev našega bitja. »Biti izbrani« ni dovolj, potrebujemo trajno blagoslavljanje, ki nam vedno na nov način omogoča slišati, da pripadamo ljubečemu Bogu in drug drugemu. Abraham in Sara, Izak in Rebeka, Jakob, Lea in Rahela so slišali ta blagoslov in postali očetje in matere naše vere. Jezus je slišal ta blagoslov po krstu v Jordanu: »Ti si moj Ljubljeni, nad teboj imam veselje!« Ta blagoslov je zdržal vse zaničevanje, zavračanje, obsojanje in trpljenje vse do smrti na križu. Jezus ni izgubil intimne zavesti o tem, da je Blagoslovljeni, Ljubljeni. Kadar se čutimo povsem na tleh, ko nam je vse pretežko, takrat je to znamenje, da smo postali gluhi za blagoslov.

Zavest, da smo blagoslovljeni, ni v ljudeh najpogostejša. Ljudje se pogosto prej čutijo preklete. Če poslušamo ljudi, o čem se pogovarjajo med kosilom, na avtobusu, v vrsti za potne liste, med malico, v restavracijah … prepogosto slišimo kletvice, pritoževanja, nezadovoljstva, opravljanja, obrekovanja. Pogosto se čutimo ujetniki sveta, ki ga ne moremo spremeniti, situacij, ki nas stiskajo. Lažje nas zadene občutek, da smo prekleti, kot občutek, da smo blagoslovljeni. Prav tako hitreje verjamemo notranjemu glasu, da smo slabi, nesposobni in nič vredni.

Zato si ponovno in ponovno povejmo, da smo kot Ljubljeni Božji otroci in se blagoslavljajmo. Odkritje lastne blagoslovljenosti vodi v blagoslavljanje drugih. Presenetljivo je, kako lahko je blagoslavljati, govoriti dobre besede drugim in o drugih ter tako izpostavljati njihovo lepoto, dobroto, resnico, kadar smo sami v blagoslovu. Blagoslovljeni vedno blagoslavlja. In ljudje želijo biti blagoslovljeni! Premnogo je stvari okoli nas, ki prinašajo temo in strah, zato smo poklicani blagoslavljati in ne preklinjati.

Amen!