Kam bo zaplula Šrilanka?

| 27.01.2010, 17:00

Prebivalci Šrilanke so odločili, kdo jih bo popeljal v novo dobo. Vse kaže, da so na najpomembnejših volitvah v zadnjih dveh desetletjih predsedniški stolček zaupali dozdajšnjemu predsedniku Mahindu Radžapaksi.

Država, v katero je predvsem dolgotrajna vojna med singalsko večino in tamilsko manjšino vrezala globoke rane, želi naprej. Kot pravijo nekateri, je Šrilanka lahko oziroma bi morala biti južnoazijski Singapur, živahno poslovno središče, torej, umeščeno na stičišče strateških trgovskih poti. Odlikujejo jo namreč zanimive turistične točke, visoka stopnja pismenosti in mlada populacija. Leta bojev, napačne vladne politike in zamujene priložnosti so sicer zahtevale visoko ceno, a pojavila se je priložnost za nov začetek.

Tamilski tigri so morali maja lani priznati premoč šrilanškim vladnim silam, s tem pa se je po 26-ih letih končala ena najbolj krvavih in najdlje trajajočih državljanskih vojn na svetu. Zahtevala je 70 tisoč življenj ter milijon in pol razseljenih, del otoka, ki ga sicer turistične brošure pogosto romantično opisujejo kot “raj” in “solza” Indije, pa je ostalo opustošenega. Prebivalci Šrilanke so na prvih predsedniških volitvah po koncu te vojne lahko izbirali med 22-imi kandidati, ogorčen boj pa se je bil med že omenjenim Radžapakso in nekdanjim vojaškim poveljnikom pod njim Saratom Fonseko. V boju proti tamilskim tigrom sta bila tesna zaveznika, a njuno prijateljstvo se je skrhalo, ko se je general Fonseka odločil, da se bo potegoval za predsedniški položaj. Politični novinec, čigar priljubljenost in vpliv sta tako kot Radžapaksi zrasla po zmagi nad uporniki, je namreč s svojo kandidaturo prekrižal načrte zdajšnjega predsednika, ki je upal na gladko zmago. Kako zelo si Radžapaksa želi ostati na čelu države, kaže dejstvo, da je predseniške volitve sklical že po štirih letih šestletnega mandata in tako želel izkoristiti visoko podporo javnosti po koncu državljanske vojne.

A prav vprašanje tamilskih tigrov v tokratnem boju za predsedniški stolček ni igralo pomembne vloge. Glavna tekmeca sta namreč drug drugega predvsem obtoževala korupcije in postavljanja družinskih članov na visoke državne fukcije. Številni aktivisti pa so opozarjali na različne zlorabe. Vlada naj bi z obsežno kampanjo ljudem skušala vcepiti misel, da je Radžapaksa edini rešitelj države, v kateri skoraj polovica populacije živi z manj kot dvema dolarjema na dan. Drugačno mnenje je skušala med drugim zatreti prek medijev. A kljub temu so se oblikovale nove koalicije, ki so poudarjale demokracijo, kar so številni pozdravili in ocenili kot dobro znamenje za prihodnost države.

Pred volitvami se je večkrat oglasila katoliška Cerkev, ki ji pripada skoraj 7 odstotkov od 20-ih milijonov prebivalcev Šrilanke. Katoliška Cerkev že dolgo poziva k spravi v državi, njeni predstavniki pa so med kampanjo prepričevali, kako lahko prav vsak igra ključno vlogo v politični razpravi, da morajo biti verni ljudje vpleteni v volilni proces in glasovati po svoji vesti. Cerkev se po besedah enega od šrilanških duhovnikov ni mešala v boj med posameznimi kandidati, a njena dolžnost je bila in je še vedno opozarjati na nepravilnosti in nespoštovanje človekovega dostojanstva.

Med predvolilno kampanjo, ki je trajala dva meseca, je izbruhnilo nekaj nemirov, ki so zahtevali štiri smrtne žrtve, v nasilju pa je bilo več sto ljudi tudi ranjenih.

Mnogi so bili prepričani, da so imeli ljudje tokrat možnost zgodovinske izbire: ohraniti politiko Radžapakse ali podpreti radikalne spremembe Fonseke. Prvi je v svojem 4-letnem mandatu vladal z nacionalističnimi nazori, poudarjal je slavno zgodovino države in pomembnost njene neodvisnosti od tujine. Njegova vlada je kritizirala zahodne države in se povezovala s Kitajsko, Iranom in Burmo. Fonseka pa je obljubljal, da bo manj ideološki in bolj pragmatičen. Kot prednostni nalogi je med drugim poudarjal spoštovanje človekovih pravic in splošno dobro vodenje.

Kakorkoli že, ljudje so se odločili za Radžapakso. Med drugim ga čaka pritisk Združenih narodov in zahodnih držav, ki zahtevajo preiskavo o domnevnih vojnih zločinih med zaključnimi boji z uporniki. Združeni narodi namreč trdijo, da naj bi v zadnjih mesecih spopadov umrlo 7 tisoč tamilskih civilistov. Oba kandidata očitke o vojnih zločinih zavračata. Fonseka se je sicer pripravljen soočiti s preiskavo o svoji vlogi, Radžapaksa pa pravi, da ne bo dovolil, da bi sodili komu od njegovih mož.

A če je to vprašanje, ki ga želi rešiti predvsem mednarodna skupnost, imajo prebivalci Šrilanke še druga pričakovanja: želijo, da bi se v državi, kjer se zaradi močno razširjene korupcije še vedno čutijo posledice tako cunamija pred petimi leti kot tudi dolgoletne vojne, utrdil mir in da bi se izboljšalo njeno gospodarsko stanje.