Gospodarstvo v letu 2009 v znamenju zgodb o neuspehu
Komentarji
Olajšanje, da se je črno leto 2009 končalo in hkrati plah korak v novo leto 2010 je čutiti povsod, predvsem pa na področju gospodarstva, saj beseda kriza nastopa skorajda v vsakem vzdihljaju ob spominu na minulo leto. Ta je bila tudi največkrat izgovor in glavni krivec za propad številnih slovenskih podjetij. Osvetlimo nekaj odmevnih zgodb o neuspehu.
Prvi znaki, da je Muro zajela kriza, so se pokazali februarja, ko je družba prešla na skrajšani delovni teden. Začela so se odpuščanja delavcev, že maja pa so ostali brez plačila za svoje delo. Predlagana dokapitalizacija za rešitev Mure ni uspela, reševanje se je nato vleklo še celo poletje, vendar neuspešno. Zmanjšala se je proizvodnja, saj družba ni imela sredstev za nadaljevanje proizvodnje v polnem obsegu, lastniki pa so konec septembra zamenjali še upravo. Končno so se vodilni akterji Mure po ogledu razmer odločili, da je stečaj Mure edina rešitev in to se je dejansko tudi zgodilo. Pet Murinih družb je šlo postopoma v stečaj, delo pa je izgubilo več kot 2.600 delavcev. Sredi jeseni so se začele razmere v Muri nekoliko izboljševati, saj je delo spet dobilo 500 delavcev, v Muro pa so se začeli vračati nekdanji partnerji. Poleg tega je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve napovedalo, da bo pripravilo prijavo za razpis za sredstva iz evropskega globalizacijskega sklada. Da se obetajo lepši časi, kažejo tudi poslovni rezultati zdravega dela Mure, ki je oktobra in novembra posloval z dobičkom.
Trudi v Gorenju je zavrelo že februarja , ko je družba zaposlene pozivala, naj sporazumno prenehajo pogodbo o zaposlitvi in se samozaposlijo, ter pri tem ponudila denarno pomoč. Junija so zaposleni zaradi pomanjkanja naročil odšli na predčasni kolektivni dopust. Delavcem je prekipelo sredi septembra, ko so ugotovili nepravilnosti pri izplačilu plač in zato ustavili stroje. Kljub prehodu z 32-urnega na 36-urni delovni teden so plače namreč ostale enake kot prej. Delavci so pred tovarnami protestirali dva dni in nato z upravo vendarle dosegli dogovor o višjih plačah.
Svojo krizo je doživel tudi Prevent Global. Ker dela že februarja ni bilo dovolj, so morali delavci na prisilni dopust. Julija smo bili priča prvim odpuščanjem, oktobra pa so se začela prva trenja z nemškim partnerjem Prevent Dev-om. Največji kupec Prevent DEV je namreč zahteval odstop uprave Prevent Globala, saj bi drugače preselil proizvodnjo iz Slovenije, ker naj bi bila uprava kriva za slabo stanje v družbi. Ker novembra delavci niso dobili plač, so napovedali stavko. Na začetku decembra pa jim je dejansko prekipelo in s protestom so želeli doseči zamenjavo uprave. Na delo so se vrnili šele, ko je Prevent DEV obljubil, da bo plačal za že opravljeno delo in nakazal denar za plače. Delavci so s svojimi zahtevami uspeli.
Minulo leto smo spremljali tudi propad MIP-a. Prvi znaki propada so se začeli kazati marca, ko so podjetju zaradi neplačanih računov začeli odklapljati vodo, elektriko in plin. Začelo se je govoriti o stečaju družbe, delavci, ki so bili takrat že več mesecev brez plače, pa so stečaju nasprotovali. Dolg družbe je znašal kar 71 milijonov evrov. Konec marca je tako padla odločitev, da gre MIP v stečaj, kar je pomenilo, da brez dela ostane 271 delavcev. MIP-u je sledilo tudi hčerinsko podjetje Pomurka s 236 zaposlenimi. Kljub vsemu pa MIP-ovi izdelki niso povsem izginili s prodajnih polic, saj je njegove nekdanje obrate najelo podjetje Panvita.
Zgodba z žalostnim koncem je tudi Steklarska nova. Delavci že v mesecu maju niso prejeli plače, ker so bili računi podjetja blokirani, zato so napovedali stavko. Napovedan je bil stečaj podjetja, Kapitalska družba pa je delavcem za prekinitev stavke ponudila izplačilo minimalne plače, kar so po oklevanju sprejeli, le dan pozneje pa je šlo podjetje v stečaj. Nočna mora delavcev pa se je šele začela. Ugotovili so namreč, da jim družba kar pet let ni plačevala prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Po številnih zahtevah delavcev, da naj lastnik poplača neplačane prispevke, je na koncu le prišlo do dogovora. Med podajanjem kazenskih ovadb in izredne revizije poslovanja so potekali tudi številni poskusi za reševanje podjetja, a vsi brez uspeha.
Že v začetku minulega leta se je začelo reševanje Istrabenza. Predstavniki bank so se sestajali iz tedna v teden, in le upali smo, da se jim bo uspelo dogovoriti. Aprila je Istrabenz postal insolventen, rešiti so ga hoteli z dokapitalizacijo, ki pa ni uspela. Po skoraj enem letu sestankov bank upnic in lastnikov za reševanje Istrabenza so se ti vendarle dogovorili, da bo šel Istrabenz v prisilno poravnavo. V okviru finančnega prestrukturiranja se je zavezal, da bo obveznosti poravnal v štirih letih. Če Istrabenz svojih obljub ne bo mogel izpolnjevati, lahko upniki kadar koli zahtevajo stečaj ali se skušajo ponovno dogovoriti o prostovoljni poravnavi, kar pomeni, da bomo informacije o Istrabenzu poslušali tudi v tem letu.
To je le nekaj najbolj odmevnih neuspelih zgodb o reševanju slovenskih podjetij, ki so še pred enim letom pomenila naš ponos. Ali je za vse, sicer med seboj različne si zgodbe, kriva zgolj in samo kriza, pa je težko verjeti. Želimo si lahko le, da bi politiki končno prisluhnili opozorilom gospodarstvenikov, ki že vrsto let opozarjajo in izpostavljajo pomanjkljivosti slovenske ekonomije. Zavedati se namreč moramo, da je bila Slovenija v zadnjem desetletju evropski tiger. Kako je torej mogoče, da smo leto 2009 končali pravzaprav na samem dnu in da sedaj z veliko mero strahu in nezaupanja zremo v leto 2010? Pogumne rešitve, katerih verjetnost za uspeh je velika, prav gotovo obstajajo, le politiki, s škarjami in platnom v rokah jih nočejo ali pa ne zmorejo slišati. Koliko uspešnih zgodb iz slovenskega gospodarstva nas torej čaka v pravkar začetem letu? O tem pa čez eno leto.
