Je papež ravnal prav?
Komentarji | 13.01.2010, 10:17
Urednik slovenske redakcije Radia Vatikan p. Janez Sraka, je v torkovi oddaji komentiral odziv papeža na arbitražni sporazum, ki naj bi določil mejo med Slovenijo in Hrvaško. „Papež Benedikt XVI. je v govoru diplomatskemu zboru, ki je akreditiran pri Svetem sedežu, presenetil svetovno politično in diplomatsko javnost z vrsto izvirnih trditev, med katerimi je bila tudi izpoved, „da ga veseli sporazum med Slovenijo in Hrvaško o mednarodni arbitraži glede določitve morske in kopenske meje,“ je zapisal pater Sraka.
Prepričan je, da „izraz veseli se, v francoskem izvirniku pomeni ponovno se veseli, razveseli se, vriskaj od veselja, v svetopisemskem smislu pa takoj prikliče v zavest kar pravo mesijansko veselje, razveseli, se Jeruzalem, ker tvoj kralj prihaja. Taka ocena nekega mednarodnega dogovora ali sporazuma, je v diplomatskem jeziku nenavadna, še zlasti če upoštevamo, da so mejna vprašanja v vsej človeški zgodovini vedno zahtevna in so pogosto vzrok velikih napetosti in vojn. Na tem mestu se upravičeno postavlja vprašanje, zakaj je včeraj sveti oče uporabil navedeno formulacijo,“ se sprašuje urednik slovenske redakcije Radia Vatikan.
Pater Janez Sraka nadaljuje: „Prvo, kar lahko povemo, je to, da odločitev Slovenije in Hrvaške, da bosta določitev meje na morju in kopnem zaupali mednarodni presoji, pozdravlja kot skrajno pozitivno dejanje, ki presega sicer upravičene interese tako Slovenije kot Hrvaške. Če jih gledamo iz njunih notranjih zornih kotov. Navedena formulacija pa še bolj presega do sedaj izražena negativna stališča, kot je, denimo, zahtevana in zavestna odpoved načelu pravičnosti pri določanju mednarodne meje.
Bolj blizu pa bomo izvirni papeževi zamisli, če povemo, da v sedaj zastavljeni strategiji reševanja mejnega vprašanja med Slovenijo in Hrvaško sveti oče vidi novo in izvirno možnost Evropske unije, da reševanje meja postavi na nove pravne in politične temelje. Sveti oče se dobro zaveda, da je sedanje mednarodno pomorsko pravo in določanje meja le zbirka doseženih, v bistvu pa bolj ali manj vsiljenih mednarodnih sporazumov in, da na tem področju ne obstaja neka mednarodno priznana in veljavna zakonodaja. Evropska unija je v papeževih očeh v zgodovini človeštva prva mednarodna skupnost držav, ki so med seboj povezane kot samostojne države, od katerih vsak ohranja svojo samostojnost ali suverenost, med njimi pa obstaja in velja skupna zakonodaja na ravni cele vrste ključnih vprašanj, ki so do sedaj bila izključno v pristojnosti posameznih suverenih držav. V osnovi take zamisli imajo prednost dogovorjeni vidiki skupnega dobra vseh, pred skupnim dobrim posamezne države članice. Ta ključna vsebinska in politična novost Evropske unije je najbolj blizu krščanskemu razumevanju globaliziranega sveta, pa tudi načelu solidarnosti in nauku Cerkve, da so dobrine stvarstva dane vsemu človeštvu, da se vsak človek, vsak narod ali država razvija na osnovi načela pravičnosti, ki velja za vse. To potrjujejo včerajšnje trditve svetega očeta, ko je dejal, da Cerkev po Božji zamisli obstaja za vse, da so najgloblje korenine obstoječih krivic v sebičnosti posameznikov in držav, da je potrebno temeljito razmisliti, kakšna laičnost države je še sprejemljiva in kdaj pretirano zagovarjanje zgolj zemeljskih danosti postane laicizem, ki vodi v ateizem, ki je vir zanikanja človekovega dostojanstva in njegove ustvarjene svobode.
Papež Benedikt XVI. se verjetno bolj kot drugi jasno zaveda, da so navedene zamisli še v povojih in jim grozi moralni nered in jih ogrožajo številne priznane in prikrite krivice. Kot dober pastir Cerkve pa tudi jasno pozna dinamiko zgodovine odrešenja, da namreč dobro zastavljene zamisli z božjo pomočjo in po božji previdnosti prej ali slej postanejo odrešna stvarnost, torej teološka danost. V tem pogledu je papeževo veselje dejansko pristno in stvarno.“
