Takrat se je zame začel pekel ...

Srečanja | 23.10.2024, 06:17 Marjana Debevec

Milena je po burnem otroštvu, v katerem je bila neposredna priča bratove zasvojenosti in obupnih težav, ki jih je povzročal staršem, tudi sama v mladostniških letih zapadla v alkohol in droge. Ko se je po čudežu osvobodila, je nepričakovano zanosila. Strah, kaj bodo rekli ljudje, je bil premočan in odločila se je za splav. "Takrat se je zame začel pravi pekel. Padla sem v globoko depresijo, po nekaj ur sem gledala v eno samo točko," se spominja.

Sanjarila je, da se je takrat odločila drugače, vendar je bila realnost drugačna. Zavedla se je, da je postala krvnik lastnega otroka. O tem, kako je našla novo upanje in vero v to, da jo Bog ljubi, nam je zaupala v pretreslljivem pričevanju, ki ste ga lahko slišali v oddaji Srečanja.

Na jutro božičnega dne, pred točno desetimi leti, sem zanosila z mojim sinom.

»Bolečina pelje v globino, je ključ in kraljevska pot do skrivnosti sveta, ki je v bistvu skrivnost zla, pred katerim človek razkrije svoj pravi obraz. Kdor beži od trpljenja, se oddaljuje od bistva umetnosti, od skrivnosti človeka.« (Susana Tamaro)

Policija je v zgodnjih urah prihajala k nam

Moja primarna družina je sestavljena iz očeta, mame in treh otrok. Sestra in brat sta 12 in 10 let starejša od mene, torej sem bila bolj kot ne edinka, saj so se potrebe mojih sorojencev popolnoma
razlikovale od mojih.

Že kot otrok sem čutila veliko osamljenosti, čeprav sem se igrala s sosedami, ki so bile podobne starosti. Ko sem začela hoditi v osnovno šolo, so se z mojim bratom začele težave. V zgodnjih jutranjih urah je k nam hodila policija, že ob šestih zjutraj, saj so vedeli, da so takrat starši še doma.

Prinašali so novice, kako brat povzroča vandalizem po okoliških vaseh, kako beži pred policijo z motorjem. Njegovo življenje se je vrtelo okrog alkohola, marihuane, slabe družbe in nasploh slabih odločitev. Iz omenjenih drog je čez čas presedlal na trše, kasneje za nekaj let tudi na heroin.

Popoldanska varna hiša

Mene so pri osmih vpisali v glasbeno šolo, ker sem imela posluh in je glasba velik del naše družine, kasneje je glasbena šola postala moja popoldanska varna hiša, saj so na tak način starši dosegli, da sem na varnem, medtem ko so se ukvarjali z bratom.

Sestra je bila v tistih letih že v Ljubljani v srednji šoli, živela je pri nunah, prav tako na varnem. Moje otroštvo se je torej vrtelo okrog reševanja mojega brata. Če lahko drugače predstavim, je bila teža dogajanja med staršema in bratom, medtem ko sem bila jaz prisotna nekje tam, nekaj metrov od njih, kot opazovalec.

Spominjam se kričanja, razbijanja z vrati, maminega joka, očetove obupanosti in zagrenjenosti. To so bila leta popolnega kaosa, žalosti, negotovosti, saj se tudi po nekaj dni ni vedelo, kje je moj brat, starši so me želeli na vsak način zaščititi, vendar sem v tem času razvila globoka občutja izoliranosti in osamljenosti.

Začela sem z istimi vzorci

Izhajam iz katoliške družine, ki je in še vedno živi vero in se drži običajev. Doma se je tudi molilo, večkrat sem bila kot otrok zasmehovana med svojimi vrstniki, da smo pri nas verni, da gotovo grem sedaj domov od igre, ker moramo moliti, itd. Vrednote naše družine so torej bile močno pogojene s krščanskim naukom. Splava se ne dela in tudi sama sem v to verjela ...

»Če se povzpnem v nebesa, si tamkaj, če si pripravim ležišče v podzemlju, si zraven.« (Psalm 139)

Prišla sem v najstniška leta. Moja podzavest je po vzoru brata pričela odzivanje z istimi vzorci. Celotno desetletje pred tem je imel vso pozornost mojih staršev, hrepenela sem po tej pozornosti in to se je žal zgodilo, le z uporabo podobnih mehanizmov.

Alkohol, plesne droge in študijska izmenjava

Pričel se je upor vsemu, čemur sem se lahko uprla. Gimnazijo sem delala, vendar sem skoraj vsak vikend pila. Ko sem šla na fakulteto v Ljubljano, sem v drugemu letniku zamenjala alkohol s plesnimi drogami, saj sem se redno udeleževala techno in rejv zabav. Hvala Bogu, sem šla za pol leta na študijsko izmenjavo.

Moram se zahvaliti moji takratni sošolki in prijateljici, ki me je skoraj vrgla na letalo in izpolnila vse formalnosti še zame, saj nisem želela iti. Verujem, da je po njej delovala Božja roka. Verujem, da je Bog pripravil takšne okoliščine, da me je fakulteta poslala na izmenjavo, četudi me mesece pred tem sploh niso videli.

Če je moj brat bil v komuni, je bila moja komuna na študentski izmenjavi. Tam sem si zbistrila glavo, začela ponovno študirati, opravila vse izpite, prišla nazaj in naredila vse izpite iz prvega semestra, saj sem šla na izmenjavo brez ene same ocene.

Spoznala sem očeta mojega otroka

Nekaj mesecev po vrnitvi iz izmenjave sem se prek študenta zaposlila v baru v Ljubljani. Tam sem spoznala očeta mojega otroka. Bila sva sodelavca in takoj sva si bila všeč.

Na božični večer me je povabil ven in takrat sva imela prvi spolni odnos. Kljub temu, da nisva imela zaščite, sva pazila. Čez tri tedne mi je menstruacija izostala. Šla sem po test in izvedela, da sem noseča. Še danes se spominjam šoka ... Mislila sem, da se meni to ne more nikoli zgoditi.

Upor, strah, panika

Poklicala sem očeta otroka in šla h njemu, da mu povem. Pogovor je potekal ali naj ga splaviva ali naj ga obdrživa. Rekel mi je, da bo z mano, kakorkoli se bom odločila... Na koncu pa mi je zašepetal: »Pa dajva ga imeti«.

Takrat se je v meni sprožila sirena in tunelski vid, da moram otroka splaviti. Upor, panika, strah. Poklicala sem ginekologinjo in jo prosila za splav.

Predlagala mi je, da naj si vzamem nekaj dni za razmislek. Vseeno sem se odločila, da splavim. Naročila me je na pregled.

Želela me je ustaviti

Na pregledu so mi povedali, da je otrok zdrav in da je vse v redu. Sestra mi je rekla naj pogledam na ekran ultrazvoka, vendar sem se obrnila stran.

Želela me je zaustaviti ... Vedela sem, da delam veliko napako, saj nikoli nisem verjela, da je otrok v četrtemu tednu le skupek celic. Vedela sem, da je to moj otrok.

Zakaj si to delaš?

Vedela sem, da bom od sedaj naprej prekleto trpela, pa sta bila strah in negotovost veliko večja. Solze so lile, bila sem otopela, počutila sem se kot največji izmeček tega sveta.

Druga sestra mi je dala sliko ultrazvoka, prvič sem jo pogledala po devetih letih po opravljenem splavu. Ta ista sestra mi je tudi dala abortivno tableto. Izraz na njenem obrazu je kazal veliko razočaranje. Še danes se spominjam njenih oči, ki so spraševale: »Zakaj si to delaš?«.

Postala sem izdajalka

Iz bolnišnice sem odšla kot poraženec, izdajalka lastnih moralnih in etičnih nazorov, izdajalka lastnega telesa, duše in duha, izdajalka najinega otroka, nedorasla mati, izdajalka Življenja. Na avtobusni postaji pri bolnišnici, sem poklicala očeta splavljenega otroka in mu rekla: »Opravljeno je.«

Takrat se je zame začel pravi pekel.

Sicer je bil splav tudi začetek zveze z očetom otroka, ampak v naslednjih dveh letih in pol, le-ta ni nikoli zaživela. To je bilo vedno nad nama in med nama.

Glava je želela spremeniti zgodbo

Padla sem v globoko depresijo, po nekaj ur sem gledala v točko. Takrat se je tudi aktivirala avtoimuna bolezen, ki jo imam še danes. Telo jé samo sebe, tako kot je vest in teža greha jedla vso mojo zavest in podzavest.

Samo obstajala sem. Kasneje sem upala, da bom ponovno zanosila, da lahko popravim to napako, vendar do tega ni prišlo.

Moje misli so želele popraviti storjeno, fantazirala sem o drugačnemu izidu: Ko mi oče otroka reče, naj ga imava, ga objamem, ko mi reče ginekologinja naj premislim, je nikoli več ne pokličem, ko mi reče sestra na ultrazvoku naj pogledam ekran, ga pogledam in se mi po licih ulijejo solze blaženosti, ko mi druga sestra da abortivno tableto, jo vržem v smeti.

Glava je želela na vsak način spremeniti zgodbo in za trenutek sem se lahko prepričala, da tega nikoli nisem storila, realnost pa je bila prazno naročje.

Šele takrat sem se poimenovala ženska

Moja dvajseta so bila čisti beg od realnosti in odgovornosti... ponočevanja, droge, samodestrukcija, splav. Pri svojih 32 letih sem lahko prvič sama sebe poimenovala ženska, do takrat sem se počutila kot 16 letna punca.

Kot da bi se moj razvoj tam ustavil. V cerkev nisem hodila, mogoče dvakrat na leto, uteho sem iskala v new age instant rešitvah. Nepredstavljiv mi je bil pojem družine: Kot da meni to ne pripada, kot da je nisem vredna.

Nekaj let sem imela tudi svoj s.p. in bila pri tem celo do neke mere uspešna. Leta 2019 sem šla s tedanjim fantom v London, na razgovor za službo.

Navdušeni so bili nad mojim delom, v meni pa se je vila žalost. Ko sem prišla iz razgovora, je vse v meni govorilo, da si ne želim uspeha, napredovanja, finančne neodvisnosti ... da je vse, po čemur hrepenim družina, biti žena in mama.

Fantek me je gledal

»Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« (2 Kor 5,17)

Sedem let po splavu, sem šla prvič h spovedi. Takrat se je začel počasen proces ozdravitve, ki še danes traja.

Vedela sem, da se bom mogla na neki točki soočiti s to bolečino.

Jeseni 2022, v času, ko bi bil otrok rojen, sem tudi prvič šla na jaso blizu domače vasi, kjer sem ga simbolično pokopala.

Ko sem tam gledala v dolino in pod mogočnim hrastom molila za njegovo dušo, se je prikradel izjemno močan občutek, da je bil to fantek. Gledal me je, se mi smejal, mi mahal izza grma, mi pošiljal poljube.

Srce je začelo proces odpuščanja

V začetku leta 2023, sem poslušala pričevanje iz Rahelinega vinograda na Radiu Ognjišče in se takoj prijavila. Poleti sem tudi odšla na duhovne vaje. To niso bile običajne duhovne vaje, ampak posebna milost, ko čutiš, da se skozi vsako minuto tvoje srce počasi, a vztrajno zdravi.

Srce, ki je skoraj desetletje v mukah in agoniji krvavelo v prsih, je pod Božjo roko in v varnem objemu ekipe Rahelinega vinograda, začelo s procesom odpuščanja.

GOSPOD me ljubi. Ljubil me je pred začetkom sveta. Ljubil me je, ko sem bila spočeta. Ljubil me je, ko sem spočela.

Ljubil me je, ko sem se od ekrana ultrazvoka obrnila stran, bil je tam, z mano, z mojim otrokom. Ljubil me je, ko sem poplaknila tableto in zbežala iz bolnišnice. Ljubil me je v letih pekla. Ljubi me sedaj, ko to govorim.

Pot ozdravljenja

K postopni ozdravitvi pripeva tudi psihoterapija in samoanalitično pisanje, predvsem pa osebni odnos z Bogom, ki ga v zadnjih treh letih negujem z vsakodnevnim branjem Svetega pisma, z molitvijo, s prejemanjem obhajila, z duhovnimi pogovori.

Po duhovnih vajah Rahelinega vinograda, sem začela drugače gledati na bolečino. Če sem se prej, ko sem se spomnila na otroka, pričela jokati, se mu sedaj rahlo nasmehnem, mu pomaham v nebo. Poimenovanje otroka mi je dalo z njim globoko vez. 

To ni bil samo splavljen otrok, to je bil moj sin Natan.

Tam me čakaš...

Na duhovnih vajah sem mu napisala to pismo:

Preljubi Natan, Ti, ki imaš ime.

Dobrih devet let je od tega, odkar si me obiskal in izbral mojo maternico za svoj dom, in če povzamem po Psalmu 139:

»Zares, Bog je ustvaril Tvoje ledvice in Te stkal v mojem telesu. Zahvaljujem se mu, ker si bil tako čudovito ustvarjen, čudovita so Njegova dela, moja duša to dobro pozna.

Tvoje kosti niso bile skrite pred Njim, ko si bil narejen na skrivnem, stkan v globočinah zemlje. Tvoj zarodek so videle Njegove oči. V Njegovo knjigo so bili vsi zapisani, dnevi, ki so bili oblikovani, ko ni še nobeden od njih obstajal.«

Natan, kako lepo te je v mislih pestovati. Tvoje debelušne ročice se me oklepajo, tvoje oči gledajo v moje in najini lici sta spojeni. Tvoj obraz se nežno privija v moj vrat in tvoje teža je tako oprijemljiva v mojem naročju.

Ko se me tako oklepaš in poljubljaš, čutim sladko radost, predokus tistega, kar me čaka nekega dne, ko me najin Stvarnik pokliče h Sebi, in Tebi.

Tam me čakaš, v varnem Jezusovem objemu na travniku, kjer je trava ravno prav visoka za skrivalnice in kjer imajo rože vonj – ja, po nebesih. Tja si želim priti. Boga prosim za moč, modrost in vsakodnevno usmerjanje na pravo pot, da bi lahko nekoč izkusila Tvoj objem, da bi Te lahko položila na prsi, da bi Ti lahko božala stopalo.

Natan, Tvoje ime po hebrejsko pomeni: Bog je dal, oziroma Božji dar. Spočet si bil na Božič davnega leta 2013. Danes v polnosti sprejemam Tvoje življenje kot prav to – Božji dar. Hvala Ti, ker si me izbral za mamo.

Hvala Ti za Tvojo navzočnost v mojem življenju. Hvala, ker si priprošnjik za svoje bodoče polbrate in polsestre. Predvsem pa hvala Ti, ker si me kljub moji odločitvi, od samega začetka ljubil.

Tvoja mama.

Natanova smrt ne sme biti zaman

Globoka želja je, da če sem splavila eno življenje, ga vsaj enega, upam da nekoč, po Božji milosti rešim. Upam tudi na sinovo odpuščanje in odpuščanje njegovega očeta. Upam in delam na temu, da tudi sebi v popolnosti oprostim.

Naj to ne bo samo zgodba o bolečini, ampak pričevanje o BOŽJI LJUBEZNI in moji ljubezni do Natana. Njegov DNK zapis in spomin je za vedno v meni. Ne razumem Božjih poti, ampak nekaj mi pravi, da Natanova smrt ne sme biti zaman, da je ta bolečina tukaj, da mogoče koga drugega ozdravi.