V večnost je odšel duhovnik Sandi Koren

Cerkev na Slovenskem | 19.10.2024, 09:04 Rok Mihevc

V večnost je danes ponoči odšel duhovnik Sandi Koren, je sporočil župnik v Mozirju Vinko Čonč. Dolgo so ga spremljale različne bolezni, astma, diabetes, leta 2018 so mu odkrili tumor v želodcu, ki so ga odstranili skupaj z želodcem in žolčnikom, je pričeval tudi v naši oddaji Globine februarja lani.

Aleksander Koren, vsi so ga klicali Sandi, se je rodil aprila 1972 v Mariboru. Od zgodnje mladosti je živel v župniji Matere Cerkve Maribor. Leta 1991 je vstopil v bogoslovje, leta 1997 je obhajal novo mašo. Kot kaplan je naprej deloval v Šentjurju pri Celju, kasneje je bil župnik v Mozirju, Šmihelu nad Mozirjem in Rečici ob Savinji ter Šmartnem ob Dreti. Bil je generalni asistent Združenja skavtov in skavtinj in tajnik Škofijskega in medškofijskega odbora za družino. Vodil je tudi pastoralno službo v celjski škofiji.

Objavljamo del pogovora s Sandijem Korenom, v kateri je razmišljal o bolezni in osebni veri. Lahko mu prisluhnete tudi v avdio arhivu.

Kako ste sprejeli diagnozo?

Vedno človek razmišlja, da se to njemu ne more zgoditi, da je to nekaj težkega, groznega in včasih celo ne veš, kaj bi človeku, ki ima raka, rekel. Ko me je zdravnik poklical, naj se oglasim v bolnišnici, enostavno nisem začutil nobenega strahu ali stiske. Še več, nekako kot da bi me nekaj v notranjosti pognalo v neko novo življenje, prizadevanje, da bi živel.

Ko sprejmeš bolezen, bo ta delala korist v tvojem duhovnem življenju. Po eni strani nekaj izgubiš, po drugi strani pridobiš večjo vrednoto, bližino z Bogom.

Je bila to posebna milost?

Ja, moj rak se imenuje nevrokrin tumor in se najprej začne v notranjosti želodca, ko zraste majhen polip, ki nima zunanjih izrazov. Ne moreš ga najti, ponavadi polip zraste skozi želodčno steno in potem pridejo rakave celice v notranje organe in ni več rešitve. Dogovoril sem se za gastroskopijo, ki ni prijeten pregled, sem šel kar tako. Vem, da je to morala biti Božja volja, da so mi to odkrili, zato sem imel možnost preživeti. Takrat sem Bogu rekel, če želiš, če še imaš kakšno željo, namen, poslanstvo za mene, mi boš dal, da preživim, če pa ne, pa gori je tako lepše kot tukaj. Bil sem popolnoma miren in zdaj vidim, da je bila to Božja volja, da mi da še neko poslanstvo za preostanek mojega življenja. Resnično sem to veroval.

V resnici je vprašanje, ali smo lahko na bolezen sploh kdaj pripravljeni ... Ali nam lahko osebna vera pomaga v tem stanju krhosti, soočanju z boleznijo?

V tej kulturi, ki jo danes živimo, res ni prostora ne za bolezen ne za starost, ki sta včasih celo sopomenki, kajti živimo kult mladosti, ki nam govori, da je najbolje biti mlad in zdrav. Samo da bi zdravje bilo, si voščimo. Kaj je bolje, biti zdrav in nesrečen ali bolan in srečen? Če je zdravje prva vrednota, potem si resnično strt, ko zboliš.

Poznate srečne bolne ljudi?

Poznam, veliko jih je, med njimi sem tudi jaz. Pa še kdo. Ljudje, ki svojo bolezen enostavno živijo, sprejmejo, vidijo, da z določenimi omejitvami popolnoma srečno živijo. Ker ni cilj ali smisel življenja biti zdrav, ampak je iskati srečo v odnosih, ljubezni, veselju, ki jih lahko živiš ravno tako če si bolan.

Je to potem pogled na življenje povezan z osebno vero?

To je krščanski pogled na življenje, ki je pogled vernika. Namreč, cilj našega življenja ni na tej zemlji, ampak je v večnosti. Na tej zemlji pa nam Bog daje tako lepe, vesele in srečne trenutke kot trpljenje. Ampak prava sreča bo v nebesih. In za vernega človeka, ki zares veruje v večno življenje, ne more biti nič na tej zemlji katastrofa, razen, da se ločiš od Boga. Poznal sem veliko starejših ljudi, ki so si želeli umreti in kot mlad duhovnik tega nisem razumel. A zdaj vidim, da je bila pripravljena, njen smisel ali njena vera ni bila v tem življenju, ampak v večnosti. In če ti veruješ v večnost, te nič v življenju ne more streti. Nobeno trpljenje, nobena bolezen. To doživljaš kot pot, kot trenutek v življenju, ki te pelje naprej. Vsaka kriza je trenutek, ko človek raste. Najbolj človek raste v trpljenju in bolezni.

Moja bolezen ni bila takšna, ki bi me priklenila, še več, nekako v obdobju svoje bolezni sem začutil eno novo moč, globoko notranjo spodbudo, da živim.

Bolezen nas pusti na tleh. Je bila tudi za vas kot duhovnika ta bolezen preizkušnja vere?

Seveda, bolezen je zlo. Kajti pred grehom v raju ni bilo bolezni. Tudi ni bilo smrti. Tudi smrt je zlo, ampak za vernega človeka je to pravzaprav nekaj neusodnega. To ni nekaj, ob čemer bi moral poklekniti. Lahko je stiska, gotovo bolezni, kjer so bolečine ali ki te popolnoma priklenejo na posteljo, da si nekako odklopljen od družbe, zaprt v neki bolniški sobi, so dosti večja preizkušnja. Za nekoga, ki mu je bilo to prej bistven del življenja. Kristjan je preprosto povabljen, da daruje to bolezen.

Bolezen lahko pospešuje osebno vero, ni pa nujno. Vsaka stvar lahko v tebi zbudi pot k osebni veri, ki je odnos z Bogom. Če ti hodiš 40 let k sveti maši, bereš Sveto pismo, ti lahko v trenutku neke preizkušnje to vedenje da tisti "aha moment",. Za človeka, ki tega nikoli ni slišal, je lahko težje. Vsaka stvar nas pripravlja na trenutek, ko bomo morali vklopiti turbo, zdaj pa gre zares. Včasih so ljudje resnično presenečeni, da bodo tik pred smrtjo morali umreti. Marsikdo do zadnjega trenutka ne verjame, da bo umrl in ni pripravljen na smrt. Na drugi strani so ljudje, ki so popolnoma pomirjeni in z radostjo vstopijo v trenutek smrti.

Telesna bolezen razkrije bolnikov pogum, potrpežljivost, zrelost osebe za soočenje z boleznijo. Kaj iz vaše izkušnje pomeni ta zrelost?

Moram iskreno povedati, da tudi sam nisem točno vedel, kakšno vero imam. Človek lahko reče, jaz verujem, ampak to je lahko zgolj razumska izjava. Lahko rečeš, sem kristjan, pa je to samo zunanja odločitev. Tega ne moreš preveriti, dokler ne pride stiska. Do tistega trenutka težko rečeš in moram povedati, da sem bil nekoliko pozitivno presenečen nad samim seboj. To ni tako avtomatsko nam vse dano pri posvečenju. V trenutku stiske sem nekako prvo dal Boga v prvi plan, se mi je pojavil v srcu in sem poglobil svojo osebno vero. Vse je šlo še bolj na globino. Je pa res, da sem se že prej srečeval z boleznijo, nekako, ko sprejemaš svojo nepopolnost, ko te bolezen postavi pred dejstvo, da nisi popoln, potem lažje daš nekomu drugemu prednost. In to je Bog. Namreč današnja družba in kultura nas uči, da smo mi popolni in da smo glavni. Da se bomo mi odločili, kaj bomo mi. Ne priznamo Bogu ali dejstva, da nas je Bog naredil, da nas je namenil za nekaj. Pomembno je, da ti v trenutki bolezni Bog da notranji mir in vero, ker je Božji dar.

Kaj bolniku pomaga, da sprejme svojo bolezen in jo vzame kot priložnost?

Tu je veliko poti in ni to "ali ali" ampak "in in". Po eni strani je moderna medicina nekaj, kar nam je Bog dal. Jemljem tablete, dobivam inzulin, vse to olajša, brez tega ne gre. Mislim, da kristjan mora to sprejeti z vso resnostjo in se potruditi za svoje zdravje, tudi s telesno aktivnostjo, postenjem. Ampak ne samo to, mi kot kristjani imamo na razpolago duhovna orodja, gotovo je tukaj molitev. Da ti pač ob dejstvu, da si bolan, moliš. Pa ne zgolj, da Bogu predstavljaš svojo bolezen in ga prosiš, ampak, da tudi daruješ. Glejte, ko mi darujemo svoje trpljenje, dajemo v skupen duhovni zaklad in lahko s tem zadoščujemo, lahko prosimo za tiste, ki bi potrebovali vero.